Resda v tej sezoni marsikaj ni šlo po načrtih. Iz domačega SP-ja v poletih je nastal fiasko, trener Gorazd Bertoncelj je odstopil, tudi na prvo zmago slovenska ekipa še čaka. A takšnih obetov pred planiškimi tekmami, kot so jih ponudile tokratne kvalifikacije, na letalnici bratov Gorišek še ni bilo. Resnici na ljubo se je deset Slovencev na tekmo v Planici že uvrstilo leta 2014, a takrat so bile na veliki skakalnici, Bloudkovi velikanki, kjer je tekmovalo 50 skakalcev. Na jutrišnji tekmi jih sme biti le 40, kot je pravilo na poletih. In vsak četrti bo Slovenec! "Zdaj pa upam, da nas bo še deset med tridesetimi," je pravcati ekipni uspeh vzbudil apetite Anžetu Lanišku.
Zmagovalcu Rjojuju Kobajašiju, ki je za nagrado prejel 5000 švicarskih frankov oziroma 4500 evrov (2000 evrov več kot na kvalifikacijah pred "navadnimi" tekmami), je bil od Slovencev najbližji Bor Pavlovčič iz domačega skakalnega kluba. Njegov skok 232,5 metra je bil celo najdaljši med vodilnimi skakalci, prinesel pa mu je tretje mesto. In realne upe na zmagovalni oder na tekmi, kar bi bilo popolno nasprotje decembrskim predstavam v dolini pod Poncami, ki jo je 22-letnik zapuščal s solzami v očeh.
Nič več slabe volje?
"Decembra sem odhajal zelo slabe volje in ne bom si dopustil, da se to ponovi. Všeč mi je, da sem že prvi dan našel prave občutke na letalnici. Očitno vem, kaj počnem. Kjer sem decembra pristajal, me je zdaj še vleklo naprej. Odličen občutek. To je dobra osnova za tekmo. Že nekajkrat letos sem pokazal, da znam, in to si želim tudi na tekmi," pravi tekmovalec, ki je letos že osvojil drugo in tretje mesto. A v nemškem Klingenthalu, kar je nekaj čisto drugega kot domače igrišče v Planici. "Za letalnico ne morem reči, da jo poznam kaj bolje kot drugi, ker se tu ne da trenirati. Je pa Planica seveda posebno doživetje že zato, ker nastopam doma. V tej dolgi dvotedenski pavzi sem si vzel en teden za počitek in se nato odločil, da se v Planico podam pogumno. Tako sem tudi začel, a skoke je treba stopnjevati. Rezerve so še, toda preveč kompliciral ne bom, da se ne poruši še to, kar je."
Na sedmem mestu je morda največji slovenski adut Anže Lanišek, čigar težave s hrbtom so vsaj za zdaj preteklost. S skokom do 227 metrov ni bil posebno zadovoljen. "Soliden polet," ga je imenoval. "Tehnična izvedba je še šepala." Celoten dan je šesti v skupnem seštevku vzel bolj za test - ob prvem trening poletu je testiral smuči, v drugem je preizkušal reakcije v zraku, najboljše pa menda šele pride.
"Biti moraš tiho. In mora se ti fučkati"
Zajc skočil najdlje
Za najprijetnejše presenečenje je poskrbel Timi Zajc, z 233 metri lastnik najdaljšega slovenskega skoka v kvalifikacijah, kar je zadostovalo za 15. mesto. Končno se je izza maske prikradel nasmeh po decembrskem fiasku, ki pa se mu med novinarskimi vprašanji (spet) ni mogel izogniti: "Ni mi žal za dogodek. Kar se je zgodilo, se je moralo. Še vedno stojim za tem. Sem se pa naučil, da sem se preveč postavil za celo ekipo. Biti moraš tiho. In mora se ti fučkati."
Sotekmovalcev v tem času, odkar je bil odsoten od svetovnega pokala, ni kaj prida spremljal, le rezultate je pogledal. Raje se je posvetil treningom in to se že pozna. "Resda sem na treningih še daleč za Anžetom Laniškom, a vesel sem, da sem spet sposoben pokazati dober polet. Zelo malo težav imam, z zelo čisto glavo skačem. A za tekmo mi to ne povečuje apetitov," je sproščen Timi Zajc. Očitno vedno bolj dobri stari Timi Zajc. Uspeh kolegov so dopolnili 16. Žiga Jelar, 17. Peter Prevc, 20. Lovro Kos, 29. Cene Prevc, 30. Tilen Bartol, 31. Anže Semenič in 37. Domen Prevc.
