(INTERVJU) Peter Prevc pred finalom v Planici: Noge se ti vedno zatresejo

Že desetletje je Peter Prevc ikona Planice. Plakati z njegovo podobo so oglaševali dogodek in spremljali cesto v dolino pod Poncami. V vsem tem času je tu slavil štiri posamične zmage in skupno devet uvrstitev na zmagovalni oder. Magnet za trume navijačev, recept za evforijo, kot eden najbolj prepoznavnih obrazov slovenskega športa je Prevc tu doživljal tako najbolj grenke izkušnje, ko mu je denimo leta 2015 za skupno zmagoslavje v svetovnem pokalu zmanjkala točka, kot najsvetlejše trenutke kariere, ko je sezono rekordov okronal z masko orla na glavi in kristalnim globusom v rokah. Če je do omenjenih mejnikov njegova kariera napredovala stopničko za stopničko, je v nadaljevanju Prevc doživljal številne vzpone in padce. Začelo se je z operacijo gležnja, nato so ga začeli preskakovati mlajši bratje, že uvrstitve v finalno serijo so zanj postajali uspehi. A Peter Prevc, čeprav so ga številni že pošiljali med staro šaro oziroma v predčasni pokoj, se ni predal; vseskozi je ostajal član A-reprezentance, skoraj vsako sezono poskrbel vsaj za eno uvrstitev na stopničke, letos pa je z olimpijskih iger odnesel zlato in srebro ter za nameček postal ekipni prvak v poletih. S takimi dosežki v Planico ni prihajal niti v svojih najboljših letih, zato pozor na 29-letnika, moža, očeta dveh otrok, ki je kot prvi človek v zgodovini preskočil 250 metrov. Saj veste; brez starca ni udarca!

Peter, v Planico prihajate s sanjskimi rezultati z minulih dveh velikih tekmovanj. Ko ste nazdravili novemu letu, si najbrž niti niste upali pomisliti, s čim vse vas bo nagradilo.

"Morda bi kdo rekel sanjski tedni, ja. A to so stvari, za katere celo življenje delaš in upaš, da se ti bo tudi na tekmi sestavilo. Letos se je, kar je zelo dobro."

Pred Planico si lepše napovedi ne bi mogli želeti, kajne? Naj poudarimo; pred Planico z navijači, seveda!

"Uspeh športnikov je zmeraj dodatno vabilo navijačem na prizorišče. Zdaj so rezultati res … Po takšnem SP v poletih v Vikersundu bi težko rekli, da bi lahko bili boljši. Tako že komaj čakamo, kaj se bo tu v Planici zgodilo ta konec tedna."

Na Norveškem ste končno spet doživeli, da korone "ni", navijači pa so. Ste že pozabili, kakšen je ta občutek - tekmovati pred navdušeno množico?

"Malo pa smo res. Predvsem pa pozabiš, kako dobro je to. Na vrhu letalnice lahko samo po veselju in hrupu množice ugotoviš, kako uspešno je skakalec pred teboj poletel. Prva cona navdušenja in hrupa je do 200 metrov, druga cona je med 200 in 220 metri, nad 220 metri pa se glasnost stopnjuje. Resda je v Planici tudi napev, a to pride šele za navijaškim odzivom. Dobro je, da se vračata ta človeški faktor in praznično vzdušje."

Prav vi ste morda najpopularnejši obraz Planice. Kako naporno je v teh dneh biti Peter Prevc, na ramenih nositi pričakovanja cele Slovenije, ki ste si jih naložili skozi leta uspehov?

"V obdobju Planice je in ni naporno. Saj po eni strani si omejen na prizorišče. Žal si niti ne morem vzeti veliko časa za navijače. Če bi si ga za deset ljudi, bi si moral še za ostalih 5000. To pa ne gre. Zato je treba takoj potegniti črto. Ni dovolj ur v dnevu, da bi z vsakim naredil, kar si želi. Pričakovanja pa so visoka. A za to sem si sam kriv. Vse je odvisno od tega, kako ta pritisk obvladuješ."

Z leti izkušenj to najbrž že dobro obvladate. Ali se vam še zatresejo noge?

"Noge se ti vedno zatresejo. Na letalnici se ti mora pri hitrosti 100 kilometrov na uro v nekaj desetinkah sekunde vse poklopiti, da nese daleč. To ni nikdar tako sigurna zadeva, da bi si rekel - le spustiti se je treba in vse se bo zgodilo samo od sebe. Je pa tudi vse odvisno od same tekme, v kakšnem položaju si, v kakšni formi … Ne nazadnje si vsako leto starejši in malo drugače dojemaš svet. Že zaradi tega se moraš ves čas privajati in prilagajati razmeram, spreminjati rutino, priprave in na ta način ostajati živ, ne zaspati."

Kako nevarne so kljub vsem posodobitvam letalnice, nas je lani v Planici spomnil padec nekdanjega svetovnega prvaka v poletih Daniela Andreja Tandeja, ki se po okrevanju letos ni odločil vrniti. Kako vi premagujete ta strah?

"Predvsem sta zmeraj potrebna odločnost in pogum, da se spustiš in odrineš. O takšnih stvareh pa ne razmišljaš."

V čem je štos, da ste Slovenci na letalnicah tako dobri, ko pa se na njih ne da trenirati? Ne nazadnje ste imeli na SP v Vikersundu skorajda svoje malo državno prvenstvo. Le dva tuja tekmeca sta vama bila kos, prvak Marius Lindvik in bronasti Stefan Kraft …

"Gre za to, da imamo na splošno zelo močno ekipo. V družbi šestih vrhunskih letalcev smo morali že na četrtkovem treningu iti na nož, da se kvalificiramo med najboljše štiri, ki bodo v ekipi. Ni bilo popuščanja, če si želel nastopiti na tekmi. Vsi smo se na to zelo dobro pripravili."

Je torej samo interna konkurenca ta dejavnik, ki vas dela tako dobre letalce?

"Zagotovo je pomemben dejavnik. Vsi smo imeli v podzavesti, da se moramo že prej dobro psihično pripraviti na polete, ne pa, da se šele po kvalifikacijah začnemo osredotočati na tekmo. Po drugi strani pa se tudi naša forma v sezoni dviga. Že na prejšnjih tekmah, torej na norveški turneji, sta bila zmeraj po dva med najboljših deset, kar dvigne celotno ekipo."

Ampak ali obstaja tudi drugačen način oziroma pristop k treningom oziroma skokom? V splošnem je znano, da ste Slovenci in Norvežani dobri letalci, Poljaki pa da blestijo na malih skakalnicah. Ali je to le mit?

"Morda so včasih obstajale velike razlike. Denimo Avstrijec Martin Koch je v svetovnem pokalu zmagoval skoraj izključno na letalnicah (ob štirih zmagah v poletih mu je sicer uspela še ena na navadni skakalnici v Oslu, op. p.). Tudi Robert Kranjec je bil v svetovnem pokalu zelo dober, a na letalnicah odličen. Ja, gre malo za drugačen način skakanja, a tudi za psihično pripravo in odločnost."

Vam ustreza, da se sezona zaključi s tremi letalnicami, Vikersundom, Oberstdorfom in Planico?

"To je vprašanje za nedeljo po Planici. Seveda je dobro daleč leteti, a so letalski vikendi tudi veliko bolj psihično obremenjujoči. Veliko bolj naporno je opraviti tri skoke na letalnici kot na 120-metrski napravi. Mislim, da bo tudi to terjalo svoj davek. A tako pač je."

120-metrske naprave so za vas najbrž kar rutina.

"Ja, na njih skačeš od julija do sredine marca. Na velikanki pa si trikrat na leto. Prvič, ko greš gor, ne veš, kako točno se bo obnašala oprema. Malo morda že pozabiš, kako se je tvoje telo nazadnje odzivalo. Morda si se tudi sam v tem času spremenil. Skratka, na letalnicah je veliko bolj stresno, sploh prvič."

Kako pa to, da je vaš brat Domen tako izrazit letalec? Celo sezono se ni uspel uvrstiti v ekipo za svetovni pokal, a takoj ko so prišli na vrsto poleti, se je vrnil med najboljše. Še več; kandidiral je za medaljo na svetovnem prvenstvu. In, ironično; to nas več niti ne preseneča!

"Domen ima pa res tak način skakanja, da je direktno za na letalnice. Pa še v zraku je tak maček. Ko smo bili jeseni v vetrovniku in imeli na programu prosto lebdenje, so nam šefi rekli, da če kdo pride z vrha klančine do tal, bo dobil nagrado. Domnu je v enem dnevu uspelo, da je prišel do tal in nazaj, ne da bi vmes sestopil. To le priča o njegovem izrednem občutku za zrak in upor. Res zna odlično reagirati, da si pridobi metre."

Za razliko od Domna pa je letos celo sezono v svetovnem pokalu oddelal vaš drugi brat Cene, in to prvič v karieri. Kako gledate na njegov dokončni preboj?

"Izjemno! Ne vem, kaj ga je letos toliko bolj gnalo kot prejšnja leta, a naredil je preskok. Je pa tako: težko je priti zraven, ko pa ti enkrat uspe, te uspehi nekako držijo gor. In ta interna konkurenca, o kateri sem že govoril."

In ko sva se že pogovarjala o bratih, dajmo še besedo o vaši sestri. Nika je v začetku marca postala mladinska svetovna prvakinja. Koliko kaj uspete spremljati njeno kariero?

"Ja, spremljati že. Spremljam, čestitam in to je to. Za vse športne usmeritve pa ima na voljo svoj trenerski kader."

Pa vendarle, če imaš brata s takšnimi referencami, ga najbrž že vprašaš za kakšen nasvet.

"Ja, a ona je itak zelo zahtevna do sebe. Bolj kot svetovati jo je treba včasih pomiriti, da je oziroma da bo vse v redu. Saj informacij o tem, kako napredovati, pa niti ne potrebuje. Kaj veliko več kot mladinski svetovni prvak pri 17 letih niti ne moreš biti."