(INTERVJU) V Albertvillu 1992 je bil prvi olimpijski zastavonoša Slovenije: Šele zdaj vem, kako pomembno vlogo sem imel

Desetega februarja 1991 je še pod zastavo Jugoslavije postal svetovni prvak v smučarskih skokih. Skoraj točno leto dni kasneje je prvi na olimpijskih igrah ponosno dvignil slovensko zastavo. Franci Petek si je s tema mejnikoma zagotovil nesmrtni status v zimskošportni srenji. Po izobrazbi je doktor geografije, zadnja leta pa kot direktor vodi različne športne inštitucije - leta 2020 je iz Smučarske zveze Slovenije presedlal na Zavod za šport RS Planica, kjer nas je tokrat gostil s svojim značilnim stalnim nasmeškom. In strnil misli ob tridesetih letih (zimskega) olimpizma v samostojni Sloveniji - vse od svojih časov zastavonoše v Albertvillu 1992 do vloge vodje olimpijske odprave v Pjongčangu 2018 in Pekinga 2022, kjer ga sicer ne bo, a dobri rezultati po njegovem mnenju ne bi smeli izostati.

Trideset let je od olimpijskih iger v Albertvillu, kjer ste imeli na otvoritvi čast prvi vihteti slovensko zastavo. Kako se spominjate te izkušnje?

"To so bile moje prve olimpijske igre. Slučajno sem pač živel v tistem času, ko je še potekalo osamosvajanje Slovenije. Že moja uvrstitev na prve olimpijske igre je predstavljala veliko vznemirjenje, pričakovanje. Niti nisi točno vedel, kako bo vse skupaj. Pa čeprav je to tekma kot vse druge tekme - konkurenca je enaka, skakalnice so podobne ... Vse skupaj pa je bilo začinjeno z negotovostjo, ali bomo sploh šli na olimpijske igre, pod katero zastavo bomo tekmovali ... A bomo že zastopali Slovenijo ali bomo pod zastavo Mednarodnega olimpijskega komiteja? Te stvari so bile negotove, po drugi strani pa smo morali biti tekmovalci osredotočeni na tekmovanje."

Kako pa ste bili izbrani za zastavonošo?

"Enostavno so me o tem obvestili. Kako je potekal izbor, ne vem. Resda sem bil sezono prej svetovni prvak. Verjetno je bil to nek kriterij. Se mi pa ta vloga zastavonoše v tistem trenutku ni zdela nič takšnega, nekdo pač mora biti in jaz sem bil določen. Šele zdaj, po toliko letih, vidim, v kako pomembnem trenutku sem imel to vlogo."

So se vam kaj zatresle roke, ko ste zakorakali na stadion?

"Takrat smo bili pred otvoritvijo na stadionu zastavonoše ločeni od preostale ekipe. Imeli smo nekakšno 'šolanje'. Dali so nam zastavo in pas, na katerega je bila pričvrščena, ter navodila, naj ne mahamo. A ko smo prišli na stadion, sem si mislil: 'Svet bo zdaj prvič videl slovensko zastavo. Moram jo malo razpreti!" In tako sem malo zamahnil, kanček prekršil pravila. Res lepi, topli spomini. In ne, roke se mi niso zatresle. Enostavno se nisem zavedal pomembnosti tega, iskreno povedano."

Danes, po 30 letih, svet Slovenijo dojema kot športno državo, sploh v razmerju osvojenih medalj glede na število prebivalcev. Kako pa jo je dojemal takrat?

"Seveda nismo imeli tako imenitnega statusa športne države kot danes, smo bili pa v nekem širšem krogu potencialnih dobitnikov medalj. Sploh v skokih smo bili kandidati za medalje, enako v alpskem smučanju. Do tega sicer ni prišlo, prav daleč pa tudi nismo bili. Vsaka medalja se mora zgoditi, takrat se pač ni. Se je pa zato poleti v Barceloni (veslanje, op. p.). Kot samostojna država torej nismo potrebovali veliko časa za to."

Vi ste tekmovali v Albertvillu '92 in Lillehammerju '94, vodja odprave ste bili v Pjongčangu 2018. Kako so se v tem času olimpijske igre spremenile? Marsikdo poreče, da ni več tiste stare romantike …

"To drži. V določenih stvareh pa tudi ni bistvene razlike. Režim v olimpijski vasi, denimo, je že takrat bil strog: kdo lahko vstopa, kako je z obiskovalci, akreditacijami ... Tudi standard olimpijske vasi je enak. Nekaj drugega pa je dogajanje ob tekmovališčih. To je šlo na bistveno višjo raven. Komercializacija je naredila svoje, zdaj je velik poudarek tudi na varnostnih vprašanjih. Ko sem nekoč kot tekmovalec zapustil olimpijsko vas, sem bil povsem prost. V Pjongčangu pa sem ves čas hodil skozi neke kontrole. Manj svobode je. S tega vidika je manj romantično. Zdaj, ko je dodaten element še covid, bo vse skupaj še bolj nadzorovano."

Kako gledate na to, da Mednarodni olimpijski komite (MOK), in pri nogometni Fifi ni nič drugače, v zadnjem času za gostitelje olimpijskih spektaklov rad izbere bolj avtoritarne države z dvomljivim spoštovanjem človekovih pravic? Peking gosti igre drugič v 14 letih, vmes smo imeli ruski Soči in brazilski Rio. Je v teh državah lažje izpeljati tako stroškovno potraten dogodek?

"Mislim, da je ob izboru gostitelja predvsem vprašanje, kdo bo lahko prenesel ta strošek, ki je ogromen. Bolj ko greš v tržno razvite družbe, bolj mora biti računica jasna. To na koncu zna odločati. A včasih dediščine olimpijskih iger ne moreš absolutno finančno izmeriti. Tu so še posredni učinki investicij, kot je na novo zgrajena infrastruktura, ki ostane mestu in državi. In če si želi mesto v nek tak remont, znajo biti olimpijske igre odskočna deska."

Dotakniva se še športnega dela: glede na to, da izhajate iz smučarskih skokov, bi si upali napovedati število slovenskih medalj v tej panogi?

"Tisti, ki poznamo smučarske skoke do obisti, se odgovoru izogibamo. Tudi če je kdo naskok na medaljo načrtoval štiri leta ali še več, mora biti prav v tistem trenutku pravi. Je pa očitno, da so slovenski skakalci in skakalke ta trenutek v ožjem krogu realnih kandidatov za medalje. Verjamem, da so si tudi sami zastavili tovrstne cilje. Jaz jim pa želim, da se to tudi zgodi."

Ali lahko razglasimo smučarske skoke za slovenski nacionalni šport?

"Absolutno. Skoki spadajo med najbolje organizirane individualne športne panoge v Sloveniji. Imamo veliko strokovnega znanja, sistematično organizirano delo, trenerski kader, infrastrukturo ... Planica gotovo sodi med tri najboljše trening centre za nordijsko smučanje na svetu. Mislim, da je celo najboljši. Je najbolj kompakten, odprt 365 dni na leto, primeren tako za skoke kot za teke, ima podporno infrastrukturo ... Obenem ne smemo pozabiti na številne lokalne otroške skakalnice in šolski trenažni center v Kranju. Tako tekmovalcem ni treba trenirati v Avstriji, Nemčiji in na Češkem kot v mojih časih. Obenem imamo Slovenci znanje na področju opreme. Če imaš v domačem okolju inovatorja, ki ves čas razmišlja o napredku skokov, je tudi okolje prežeto s tem."

Kako to, da smo predvsem v ženskih skokih trenutno absolutna svetovna velesila?

"Ob vsem prej omenjenem smo ženske skoke v Sloveniji začeli razvijati že več kot deset let nazaj. Na začetku jih je bilo le nekaj, a ta evolucija, proces napredka pri dekletih, gre tudi globalno zelo hitro naprej. Če karikiram z izmišljenimi številkami: če je pred petimi leti vrhunsko skakalo 20 deklet na svetu, je danes takšnih 30, 40. Moški skoki so potrebovali desetletja, tu pa se je v desetih letih naredil velik kakovostni preskok. Vesel sem, da je Slovenija skočila na ta vlak razvoja in ob velikem bazenu skakalk izluščila zelo močno ekipo. V tem momentu so tri, morda celo štiri punce sposobne priti na stopničke."

Pri dekletih se vedno postavlja vprašanje, ali so že zrela za letalnico. Kakšno je vaše mnenje?

"Mislim, da še niso zrele za resno tekmovanje na letalnicah. Je pa med njimi gotovo nekaj takih, ki bi letalnico lahko suvereno obvladale. A nisem pristaš revijskih zadev za šov. Zame je največji šov, ko gre zares. Skratka, mislim, da je še premalo tekmovalk zrelih za to."

Dekleta so tudi prikrajšana za olimpijsko žensko ekipno tekmo, na kateri bi Slovenke kandidirale za zlato. Ali to pomeni, da MOK skakalk še ne jemlje dovolj resno?

"Ne le MOK, tudi Mednarodna smučarska zveza, FIS, skakalk še ne obravnava enako kot moških. Razlog pri FIS-u je enostaven: ženski del svetovnega pokala ne more prodati televizijskih in marketinških pravic za enak znesek kot moški. Trg naredi svoje in daje ugled panogam. Morda se zdi malce krivično in kruto, a tako je. To vpliva tudi na MOK, ki zelo počasi in nerad dodaja nove športne discipline na igre, ker so že tako obsežne. S slovenskega vidika je velika škoda, da ni ženske ekipne tekme na programu. Verjamem pa, da bo kmalu."

V moški konkurenci se je kot tekmovalec za stopničke v zadnjem času izoblikoval Anže Lanišek. Kako vidite njegov preboj?

"Veliko je delal na sebi. Naučil se je brzdati čustva oziroma prepoznati, kaj je koristno in kaj ne. V tem je naredil največji preskok. O tem, da je talentiran in da zna skakati, ni bilo dvoma že prej. Občudujem ga, ker je najtežje nekaj spremeniti na sebi. A njemu je to uspelo. Sploh pa so skoki krhek šport, v katerem je zelo težko prepoznati, kaj gre narobe. Vse je treba delati z izjemnim občutkom."

Svojih nekdanjih šampionskih občutkov pa več ne najde Peter Prevc. Po vsem, kar je dosegel, se zdi, da se zdaj muči. Številni tudi dvomijo, da se lahko še kdaj vrne na vrh. Kakšno je vaše mnenje?

"To je garaško delo. Vidimo, da ni nič neobičajnega, da se rezultatski padec zgodi. Peter ni imel le ene šampionske sezone. Sedem let je linearno rasel. Gre za res šolski primer napredka. To je prineslo ogromno nahrbtnikov na njegova pleča. Najtežjega si je verjetno nadel sam. Vidimo pa, da mu uspeva ta nahrbtnik počasi prazniti. Ko ga bo izpraznil, bo Peter zelo blizu takšni podobi, kot smo ga poznali. Nikakor še ni za staro šaro. Je pa odvisno od njega, ali bo imel dovolj potrpljenja."

V nasprotju z njim ste vi šli zelo hitro v športni pokoj, pri 24 letih.

"Že, a gre za povsem različni zgodbi. Jaz sem imel veliko težav pri menjavi tehnike oziroma učenju novega, škarjastega sloga. Pri tem ne gre le za držo smuči, ampak za spremembo cele tehnike. Pri tem učenju sem bil zelo neučakan, želel sem stvari delati na silo. V teh primerih pa pridejo napake, padci, poškodbe in strah. Vse to se je pri meni odvilo v dveh, treh letih, nakar sem zaključil s skoki."

Trenutno največji strah za skakalce je najbrž okužba s koronavirusom, ki lahko odnese olimpijsko tekmo. Granerudu se je ob življenjski formi to zgodilo lani na svetovnem prvenstvu, tudi Kobajaši je letos že staknil virus. Se ob sedanjih rekordnih številkah okužb bojite, da bi lahko koronavirus vplival na razplet olimpijskih iger?

"Vsekakor lahko zelo spremeni potek tekem. Če že ne toliko na posamičnih preizkušnjah, pa na ekipnih. Če ti tam eden ali dva ključna moža manjkata, izpadeš iz kroga kandidatov za medalje."

Že dolgo med temi kandidati ni Fincev. Ti so bili v vaših časih velesila, zdaj je na njihovem državnem prvenstvu do medalje prišel že več let upokojeni Ahonen. Kaj je narobe s finskimi skoki?

"Nehali so sistematično delati. Prej so imeli močen, dobro organiziran sistem delovanja reprezentanc in veliko otrok. A to se jim je po letu 2001, ko so imeli SP v Lahtiju in dopinški škandal v tekih, podrlo. Popolnoma so razpustili delo ne le v tekih, ampak tudi v skokih in ti so enostavno poniknili. Očitno so se Finci odločili, da je treba vse očistiti. Obdržali so sicer klubsko delovanje, selektorski način dela pa opustili. Zbirali so se samo za tekme. Razsul se je sistem izobraževanja, raziskovalna dejavnost ... Vse to je velik opomin državam, ki imajo nek nivo, da je treba zelo paziti, kakšne poteze se dela, da se sistem ne razsuje."

Odkar Fincev ni več, so lahko kritiki še glasnejši, da so smučarski skoki le še šport peščice resnih držav. Tudi zato se zdijo slovenski uspehi včasih bolj samoumevni kot v kakšnem bolj množičnem športu. Kako vi gledate na to?

"FIS se trudi in spodbuja tako imenovane obrobne oziroma manj skakalno razvite države, da bi resno delale. Tak primer so Turčija, Južna Koreja, Kitajska ... Tudi olimpijske igre so lahko dober vzvod, da kje zavihajo rokave. Je pa res, da so skoki tako strokovno zahteven šport, da bi se jih marsikje lahko šli, pa se jih ne gredo. Potrebno je veliko specifičnega znanja, infrastruktura pa je draga, saj jo le malo ljudi uporablja, ker ne gre za denimo bazen ali smučišče. To so ovire za neko resno ekspanzijo tega športa. Še vedno pa se v kakšnih 16 državah vsaj gredo skoke in občasno osvajajo točke svetovnega pokala. Je pa res, da je šest takih držav, kjer se gredo zares oziroma imajo dovolj znanja. Saj tudi za Rusijo in Švico ne moremo reči, da se ne gredo zares, a se vendarle ne morejo priključiti tem šestim velesilam. Vendarle je treba sestaviti vse kamenčke v uspešen mozaik."

Zakaj Sloveniji uspeva, večji Rusiji in bogatejši Švici pa ne?

"Zaradi specifike, ker naša smučarska zveza skrbi za tekmovalce 365 dni na leto. To je zelo drugače kot pri drugih športih, še posebej kolektivnih, kjer so športniki po klubih, za reprezentance pa se komaj najde čas."