(POGOVOR) Anže Lanišek: Ko se spustiš, si zaupaš. Moraš si

Resda so se mu olimpijske igre totalno ponesrečile, a v izjemni slovenski letalski floti je Anže Lanišek, sodeč po točkah svetovnega pokala, še vedno prva violina, pa tudi član doslej najbolj dominantne ekipe svetovnih prvakov v poletih, ki je tekmece premagala za 128 točk. "Konkurenca v ekipi je to, kar nas žene naprej. Že vso sezono. Par sezon nazaj so bili dominantni Norvežani in Poljaki, mi smo bili tisti, ki smo jih gledali, kaj delajo. Tokrat pa oni nas," se zadovoljno namuzne, preden bo z moštvenimi kolegi jadralsko moč demonstriral še v Planici. "Doslej je bilo vedno tako, da smo morali prikazovati ne vem kakšne skoke, da smo sploh osvojili kakšno medaljo. Morda smo zdaj spremenili to miselnost, se sprostili. Morda manj spremljamo medije, sam sem odstranil tudi vsa družbena omrežja. Meni so bolj pomembni ta osredotočenost, lakota po skokih in uživanje v njih."

Sam teorijo o tem, da so Slovenci skupaj z Norvežani enostavno rojeni za polete, zavrača: "Ne nazadnje so 250 metrov presegli že tudi Nemec Markus Eisenbichler, Poljak Kamil Stoch, Japonec Rjoju Kobajaši in rekorder (253,5 metra), Avstrijec Stefan Kraft. Smo pa bili Slovenci že od nekdaj agresivci; včasih se je skakalo zelo v smer, kar je prinašalo rezultate. Mora pa vsak pri sebi najti prave občutke v zraku."

Vikersund ali Planica?

Letalnica pri vsakem skakalcu vzbuja strahospoštovanje, a tudi zato, ker na njej ne trenirajo: "Enako bi bilo zdaj pri 60-metrskih skakalnicah, ker jih pač nisi vajen. A ko se navadiš, spoštovanje ostane, strah pa gre stran." Očitno je Laniška letos zapustil še nekoliko prej: "Letos pred prvim poletom v Vikersundu sploh ni bilo take panike. Saj pogledaš kak polet prej in vidiš, da je vse v redu. Ko se spustiš, si zaupaš. Moraš si."

Z odsotnostjo strahu imajo veliko opraviti tudi varnostne zahteve pri modernih letalnicah. "Včasih so bili drugačni profili letalnic, višje nad tlemi se je letelo. Denimo v Vikersundu se leti zelo nizko, saj je letalnica na nizki nadmorski višini in je več zračnega upora. Potem veš, da se ti težje kaj zgodi. Planiška letalnica je že drugačna; z zaletišča te odnese zelo visoko, nato pa bolj izgubljaš višino in pridobivaš hitrost. Drugačni profili, drugače se lomi - že zaradi nadmorske višine letalnici nikdar ne moreta biti enaki. Zračni upor v Vikersundu se čuti veliko močneje kot v Planici," razlike opisuje Lanišek. Če bi izbiral najljubšo letalnico, bi se odločal med Vikersundom in Kulmom, a ko se spomni, da bodo letos v Planici spet navijači, ni več nobene dileme: "Pa da se ne bomo narobe razumeli, tudi sama letalnica ni slaba. Na njej se da zelo dobro uživati, kar sem pokazal že lani."

Ampak ja, navijači bodo letos naredili razliko. V tej sezoni so se na nekaterih tekmah že vrnili. "Letos je bila pravcata šok terapija v Zakopanah, kjer so spet bili. Zaradi omejitev jih ni bilo toliko kot po navadi, a vseeno je bilo čisto drugače. So dodatna podpora, ki te potegne še par metrov dlje. Potem so bili še v Lahtiju in na Norveškem, skratka, privajamo se na stare čase."

Kriv sem bil sam

Manjkali pa so na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer je tudi sam - izginil z radarja. Čeprav je imel na prvi posamični tekmi kot edini že zagotovljeno mesto, ga po 13. mestu na mali skakalnici več nismo videli niti na ekipnih tekmah. "Pritisk je bil prevelik. Pa ne od zunaj, sam sem si ga ustvaril. Čisto zgrešen pristop v glavi sem ubral. Želel sem preveč. Že pred sezono sem sanjal o medalji - in potem si tako blizu, pa vseeno daleč. Tako zategnjeno sem skakal, da me ni moglo nesti. Ni bila kriva ne skakalnica ne kdorkoli drug, samo jaz. Prevelika želja me je ubila," iskreno priznava.

Čim je bilo olimpijskih iger konec in se je pritisk zmanjšal, se je tudi Lanišek vrnil med najboljše. V Oslu je stal na drugi stopnički, v Vikersundu je z ekipo osvojil zlato: "Tudi v Planici si ne bom zadajal rezultatskih ciljev. Potem bom sam sebe spet zategnil. Čas je, da začnem uživati v poletih. Čim bolj sproščen moram biti." Da bi mu to uspelo, 25-letnik, ki se je v vseh teh letih spremenil iz energičnega mladeniča v umirjenega zen moža, sodeluje s terapevtko, ki mu pomaga ohraniti zbrane misli.

Saj še samo ta vikend, pa bo vsega konec. "Če mene vprašate, bi jaz kar še malo letel. A vsako nedeljo ali ponedeljek po sezoni ugotoviš, da je prav, da smo zaključili, saj si res malo utrujen. A za zdaj se še ne pozna," ugotavlja Lanišek, ki bo po poletih v Planici odletel še na - Kanarske otoke.