Z Manco Košir smo oktobra 2023 na Večeru v živo hodili skozi življenje. O radostih, milini, ljubezni, hvaležnosti in vsem, kar ga oplaja, je tekla beseda. Spregovorila pa je tudi njena poezija, ki je ujeta v zbirko pod naslovom Iz neba do dna. V nadaljevanju poobjavljamo pogovor z Manco Košir pred srečanjem Večer v živo.
Manca, zelo se veselimo, ker bomo znova skupaj na Večeru v živo. Hvaležni smo za vašo prisotnost, modrost, srčnost … Ker bomo na druženju govorili tudi o hvaležnosti, me zanima, za kaj ste vi trenutno najbolj hvaležni.
Najprej in vedno znova sem hvaležna, da sem še živa! Zato se vsak večer zahvalim mami in očetu, potem pa takoj mojim odličnim kirurgom, brez njihovega znanja in ganljive predanosti – operacija je bila daljša od delovnega dneva! – me ne bi bilo več na tej zemljici lepi. In zahvaljujem se za vsakodnevne darove in čudeže. Nedavno sem vodila pogovor z nominiranci za Rožančevo nagrado v Marjanovem ljubem Volčjem Gradu, bilo je čudovito, navdihujoče, toplo, srčno. In seveda sem hvaležna Večeru, da me ponovno gosti v mojem rodnem mestu, ki ga imam tako zelo rada, da včasih pravim, se bom kar v Maribor preselila, hehe …
Kako vam je hvaležnost sicer pomagala skozi življenje?
Hvaležnost je pravzaprav razsežnost ljubezni in zaupanja v Presežnost, ki je Ljubezen, pisana z veliko. Ljubezen pa je najmočnejša sila v vesolju in v nas, ki smo narejeni iz zvezdnega prahu.
Bi lahko rekli, da ste hvaležni tudi svojim zdravstvenim izzivom?
Tisti, ki me poznajo, moji bližnji, vedo, da v resnici mislim in živim, kar govorim: rak in tri težke operacije so hude preizkušnje. Ampak, kolateralna lepota in dobrota, ki sem ju ob tem doživljala in ju še vedno sleherni dan, odtehtata vse hudo. Vam rečem, več je plusov kot minusov, in to povsem resno mislim. V moje telo in dušo se je naselila neverjetna lahkota, kot bi mi zrasla metuljeva krila, da hodim skozi življenje praktično brez problemov, brez trpljenja, kot bi me Nekdo držal za roko, vse gladko teče, vse je prav tako, kot je. Ljudje mi izkazujejo ljubezen na tako ganljive načine, kamorkoli pridem, da samo debelo gledam in si pogosto obrišem solzo hvaležnosti. Hodim na takšne in drugačne terapije in mnogi mi jih kar podarijo. Grem na trg, kupim zelenjavo in mi prodajalec podari ves neroden in zardel sončnico, to je pa za vas, reče. Kupim sadje in dobim brezplačno vsaj še eno kilo sadja za povrh, hehe … Pa koliko pisem, elektronske pošte, ki me spodbuja in objema s svojo milino. Da ne govorim o tem, koliko ljudi moli zame. Čarobno!
V moje telo in dušo se je naselila neverjetna lahkota, kot bi mi zrasla metuljeva krila, da hodim skozi življenje praktično brez problemov
Pravite, da iz ran in senc vznika Svetloba …
Pravkar berem imenitno knjigo – rokopis, pričevanje terapevtke Asye Širovnik Nevidna sila duhovnega preboja (Asyo toplo priporočam za Večerov večer!), v kateri pravi, da se vsaka resnična duhovna evolucija začenja v naši "kleti", kjer so doma sence, strahovi, rane, bolečine. Šele ko se z njimi soočimo, jih integriramo v svoje zavestno življenje, se lahko začnemo vzpenjati v višja stanja zavesti.
Krasna misel! In hvala za predlog. Manca, sicer pa ste za nas Ljubezničarka in Mojstrica. Kdo je vam, za vas, vaš/a Ljubezničar/ka in Mojster/ica?
Kdo ni, bi bilo boljše vprašanje, hihi … V vsakem človeku uziram dobroto, lepoto. Najraje pa se pogovarjam z dojenčki, ki absolutno vse razumejo! Rojevajo se drugačni otroci, opremljeni za novi čas, ki je že tukaj, in oni ga razumejo, hura! Že ko gledam svoje tri vnuke, vidim neverjetno razliko med njimi in mojo generacijo. Njim ni mar za materialne dobrine – morda tudi zato, ker jih imajo? – ampak jih hranijo ustvarjalnost in doživetja, pa prijateljstva, ki so trdna že od njihovih mladih nog. To pa je waldorfska pedagogika, to! Vsi trije so hodili v waldorfsko šolo, tam so jih spodbujali, da prepoznajo svoje talente, veselja in da se povezujejo v prijateljsko skupnost. Mar ni to najbolj pomembno za življenje? Ne pa "piflanje" podatkov in zahtevanje uniformnega kalupa za vse, ko so otroci vendar tako različni, kot je cvetje na travniku. Vsak naj zacveti po svoje, šola pa pričakuje, da bo naredila marjetice iz vsega, kar raste na travniku. Povsem zgrešen koncept!
Večer v živo nas bo torej oplajal v milini, milosti, hvaležnosti, ljubezni … in čem še vse?
Veste, zakaj se tega večera najbolj veselim? Ker sploh ne vem, kaj vse bom povedala, bom še sama presenečena, kaj bo steklo z mojega jezika. Ker nisem več predavateljica, sem pričevalka. Hvaležna, da bom imela ob sebi tako senzibilno bitje, kot ste vi, draga duša lepa, ki me sprašujete tako, da ne odgovarjam iz glave, ampak naravnost iz srca. In v srcu sem zdaj doma. Vam in bralcem Večera poklanjam srčnico, ki odpira novo pesniško zbirko Iz neba do dna. Upam, da boste na najinem večeru kakšno prebrali, saj srčnice prihajajo iz neba, ki nam ima največ povedati …
Bom prebrala. Z veliko radostjo …
Spust
Spuščam se iz glave v srce.
Drsim po vertikali, s katero sem prebodena
iz neba do dna.
Pot je jasna, smer je ista.
Vse dobivam in izgubljam hkrati.
Vertikala niha kot strune čela,
odvisne od teže loka, ki pritiska nanje,
a nikoli ne prekine toka.
Moj spust je daritev njena, čas uravnava ura Ena.
(Manca Košir)
