Borut Planinšič
Božič! Družinska milina, nekaj malega pod jelko in velike dobrote na mizi ali pa obratno. Toda počasi, počasi ... Nimajo s tem lepim dnevom vsi enakih namenov kot vi. Tam zunaj prežijo barabe posebne sorte. Najnižje sorte. Takšne, ki gredo v božično temo vlamljat in krast.
Ne, nočem vam uničiti prazničnega vzdušja. A ene zadeve je bolje vedeti, da ne boste kot jaz na božični dan obstali pred vrati z zlomljeno ključavnico, z razdejanim stanovanjem, brez gotovine in nakita in brez ... o podrobnostih pozneje. Ker je čas praznika na praznik, tu je še pobožični 26. december, dan samostojnosti in enotnosti, še ključavničarja ne bo k vam. Preostala vam bo straža po filmsko, s stolom, zagozdenim pod kljuko, z luknjo v vratih in s sicer nelogičnim tesnobnim občutkom, da se bodo vlomilci spomnili, kaj vse so še pozabili odnesti. Ja, prva obletnica vloma je in ob takih obletnicah se velja božičnega dne lotiti drugače. Naj bo to hitri vodič, mini priročnik, kako prebroditi vso prazničnost, ne da bi vas preveč stalo. Velja sicer bolj za tiste, ki se boste podali od doma na družinske večerje v širšem krogu. Če boste gostitelj vi, lahko na tem mestu nehate brati.
Skratka, ne nasedajte idejam, da je božič dela prost dan za lopove, da so na kolektivnem dopustu. Nak, zanje je to eden od delovnih vrhuncev leta. Samo v času, ko sta se vrla policista na božični večer mudila pri meni in je eden garal, drugi pa mi skozi kramljanje razbijal mite o sočutnih vlomilcih, ki naj bi dali mir vsaj en dan v letu, je bilo skozi škrtanje voki-tokijev ali kako že dandanes organi rečejo svojim napravam, zaznati, da so vlomili v avto v središču Maribora in v hišo v predmestju. Tista akcija s hišo je bila prav filmska, sosed je v živo, najbrž skrit za roletami, javljal policiji, kako razbojnik pravkar vstopa.
Vlomilci, logično, ljubijo temo. Zato si omislite lučke, ves novoletni kič, kar ga je. Ne, ker bi si ga želeli, temveč zato, da je za napol zastrtimi okni vse obsijano in utripajoče. Primer dobre osvetlitve imate na fotografiji zraven, na posnetku zmagovalne hiše iz Hamburga. Zvok televizorja pomaga, četudi se vam bo ob polno prižganem domovanju pri cenah elektrike naposled zdelo, da vas je oropal nekdo drug. Čeprav vam gredo večino dni v letu na živce, se le zanesite na čuječe sosede, ki se vtikajo v čisto vse v soseski, oni so vam najboljši čuvaji. Njim, a le njim, povejte, da greste od doma. Če živite v bloku, se ne zanašajte na varnost (naj)višjih nadstropij, zlikovci jih imajo najraje, ker je tam manj mimoidočih. In ne računajte na to, da so vhodna vrata v blok itak zaklenjena, vedno bo kdo od sosedov na domofonu ploznil po tipki za odpiranje, ne da bi preveril, kdo zvoni, samo da je mir.
Če se vam vendarle zgodi najhujše, vlom na blaženi dan, se kljub šoku ne dotikajte ničesar. Sicer vas bo dežurni forenzik, ki na dom pride s takšnim kovčkom kot v najboljših kriminalističnih nadaljevankah, okaral, da ste mu razmazali prstne odtise. Sprevrženo olajšanje bo, ko vam bo potožil, da itak niste nič krivi, ker vlomilci dandanes gledajo forenzične serije in zato za seboj ne pustijo ničesar, še odtisov podplatov čevljev ne. Olajšanje bo spet zamenjala groza, ko si boste živo predstavljali odurneža, kako drsi po vašem stanovanju z vrečkami na nogah.
Aja, in ko vam bodo rekli, da se vam javijo po pregledu posnetkov mestnih varnostnih kamer, ne hodite naokoli preveč polni upanja. Obletnica je, pa se ni javil še nihče. Bo že veljala ona, da živimo v časih, ko v druge galaksije zremo z mikroskopsko natančnostjo. V barvah. Slika varnostnih kamer pa je tako zrnata in črno-bela, da ne ločiš barabe od človeka.
Preveč protivlomilskega znanja črpati iz filmov nasploh ni priporočljivo. Tako ne prijavljajte dodatno, da ste drugo jutro, ko ste si hoteli skuhati kavo, opazili, da so vam sunili še kilogram sladkorja. Češ, da vam sicer ni mar kile cukra, da pa bo policija morda v tem detajlu prepoznala vlomilski vzorec. Namesto da bi organ na oni strani telefona kot Sherlock Holmes vzkliknil, aha, imamo ga, to je vendar primer serijskega vlomilca s cukrom, ga državljanska vestnost ni ravno impresionirala. Morda mu delam krivico in je takih zadev pač navajen. Tako zelo navajen, da me je odpravil, naj to povem onemu, ki vodi moj primer, ko se vrne z dopusta. Mi je bilo kar malo nerodno, da sem sploh klical in motil.
V glavnem, leto je naokoli. V stanovanju bo taka galama in takšen lightshow, kot da je Evrovizija. A preden vas udari račun za elektriko, predvsem poskrbite za to, da iz vašega doma ne bo nič zares vrednega odnesti. Vlomilci menda ne kradejo televizorjev in pralnih strojev, preveč truda vzame za preveč tveganja. Tista kila cukra pa ... V sef z njo, za vsak primer.
