Poziv za brezplačni dostop do vode v restavracijah, kako se je odzvala pravnica Barbara Rajgelj?

Kozarec vode iz pipe, prosim! se glasi naslov kampanje Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS). V štirih dneh so prejeli več kot 2000 podpisov. Na drugi stani pa so bili deležni nekaj mešanih odzivov na družbenih omrežjih. V ZPS priznavajo, da so jih ti odzivi presenetili predvsem glede na to, da je voda ključna za naše zdravje in mora biti dostopna tako po ponudbi kot ceni; da se Slovenija predstavlja kot trajnostna država, pri čemer je pitna voda iz pipe ena najbolj trajnostnih možnosti;

Po besedah Urše Menard iz ZPS so bile povod za kampanjo pritožbe potrošnikov, da je bilo za vodo iz pipe treba plačati v restavracijah. "Še bolj zaskrbljujoče pa je bilo, ko smo izvedeli, da je gost v zdravilišču ob obroku prosil za vodo iz pipe, osebje pa mu je dostop do vode pogojevalo z vprašanjem, ali jemlje zdravila."

V ZPS so se zato odločili preveriti trditve potrošnikov. Obiskali so 19 restavracij v Sloveniji ter poslali dopis 19 zdraviliščem in termam, da pojasnijo svojo prakso pri ponudbi vode iz pipe. Tako so pod drobnogled vzeli, ali je ob obroku mogoče dobiti vodo iz pipe, koliko stane in koliko energije oziroma pregovarjanja je potrebnega, da jo dobijo.

Ponekod na voljo le predpakirana voda 

Do kakšnega zaključka so prišli? Menardova odvrne, da so ugotovili, da je prodaja vode za marsikoga dobičkonosna dejavnost. V več kot tretjini restavracij so bodisi najprej ponudili predpakirano vodo bodisi so vodo iz pipe zaračunali, v dveh pa vode iz pipe sploh niso stregli. Slabi dve tretjini restavracij pa sta postregli želeno vodo. "Kako je mogoče, da v Sloveniji, državi s kakovostno pitno vodo, ki se, kadar le lahko, predstavlja kot zelena in trajnostna, v nekaterih (k sreči redkih) restavracijah ni mogoče brezplačno dobiti vode iz pipe, ampak samo za plačilo, predpakirano v steklenici ali celo plastenki? Je razlog to, da vodo dojemamo kot statusni simbol? Morda želja po zaslužku? Gostinci, ki so imeli v ponudbi le predpakirano vodo, nam svoje odločitve niso znali pojasniti. Njihovi odgovori so bili mešanica 'am', 'hm' in 'ker je pač nimamo'," še navaja sogovornica.

Izmed 19 zdravilišč pa so od šestih prejeli odgovor, da svojim gostom zagotavljajo ustrezen dostop do pitne vode. Medtem ko je direktor Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč Iztok Altbauer pojasnil, da v nekaterih zdraviliščih imajo pacienti in gostje na rehabilitaciji ločene restavracije, v drugih pa so gostje na rehabilitaciji in samoplačniki v isti restavraciji. V takih restavracijah se pijača, ki jo strežejo, tudi voda iz pipe, zaračuna v skladu s politiko zdravilišča, saj pri tem nastanejo številni stroški, kot so pomivanje, poliranje kozarcev, voda, uporaba pomivalnega stroja, transport, nakup kozarcev in plače zaposlenih.

Uradnega odziva vlade niso prejeli

V ZPS kljub številnim iniciativam in zavezam za dostop do vode iz pipe še opažajo, da te niso učinkovite. Zato pozivajo vlado, da z zakonom zagotovi brezplačen dostop do vode iz pipe v gostinskih lokalih in prepreči zaračunavanje postrežnine. "V nasprotnem primeru bi imeli gostinci proste roke glede cene vode iz pipe, ki bi lahko znašala nekaj centov ali celo nekaj evrov. Zaslužkarstvo z vodo iz pipe pa je popolnoma nesprejemljivo, posebno v Sloveniji,“ je jasna Urša Menard in pristavi, da uradnega odziva vlade še niso prejeli.

Sogovornica se še naveže na pozitivne zglede iz tujine. Francija, denimo,  je z okoljskim zakonom naložila gostinskim lokalom, da morajo na meniju ali drugem vidnem prostoru označiti, da potrošniki lahko zahtevajo brezplačno pitno vodo. Velika Britanija in Kanada (le v določenih delih države) pa sta z zakonom predpisali, da morajo podjetja z dovoljenjem za prodajo alkohola zagotoviti tudi brezplačno vodo iz pipe.

Nesorazmeren poseg v lastninsko pravico

Med tistimi, ko se odzvali na kampanjo na družbenih omrežjih, je tudi Barbara Rajgelj, pravnica, predavateljica na Fakulteti za družbene vede in lastnica kavarne Pritličje ob ljubljanski mestni hiši. Na družbenem omrežju X je zapisala, da je poziv najbrž neustaven, ker nikomur ni mogoče naložiti, da daje zastonj, kar sam mora plačati, četudi v zelo nizkem znesku, saj gre za nesorazmeren poseg v lastninsko pravico in svobodno gospodarsko pobudo. Po njenem mnenju iskrena in premišljena akcija za večjo dostopnost vode bi temeljila na primer na objavi seznama gostinskih lokalov, ki vode iz pipe ne strežejo; objavi seznama lokalov, ki imajo pitnike, kjer si gostje lahko sami nalijejo vodo; z več pitniki vode na javnih krajih. Med drugim je še zapisala: "S to nepremišljeno akcijo bodo iniciatorji dosegli, da se bo voda iz pipe, ki je zdaj praviloma zastonj, začela zaračunavati. Strinjam se, da imajo lokali kot pomembni javni prostori pomembno družbeno vlogo, a birokratske zapovedi niso prava pot."

Gostinec prvič do ideje, da vodo lahko zaračuna

Za Večer je prepričanje še argumentirala, da meni, da so se nevladne organizacije dolžne ukvarjati z realnimi problemi ljudi, ne pa z imaginarnimi, pogosto iz tujine uvoženimi težavami. Po njenem reševanje imaginarnih težav lahko doseže nasprotne učinke od želenih, recimo to, da je marsikateri gostinec, ki je doslej vodo stregel brezplačno kot samoumeven del svoje storitve in obče dostojnosti, zdaj prvič pomislil, da bi jo pravzaprav lahko zaračunal.

Ob tem, tako Rajgljeva, ne gre zanemariti dejstva, da je gostinstvo ena redkih zares konkurenčnih dejavnosti in da so gostinci za vsako napako ali nezadovoljstvo kaznovani z izgubo gosta, zmanjšanjem ugleda, slabimi ocenami na digitalnih platformah itd. "Gostinski lokal ni kot država, katere vodstvo lahko zamenjamo enkrat na štiri leta, ampak je dnevno izpostavljen kritiki in takojšnji sankciji. Zato od nevladnih organizacij pričakujem, da prepoznajo, kdo so igralci, ki zares ogrožajo javni interes, in da znajo ločiti, kdaj je za naslavljanje javnega interesa dobro uporabiti kampanje, ki izpostavljajo slabe in dobre prakse, kdaj pa pravno prisilo. Ta mora še naprej ostati sredstvo za naslavljanje pomembnih družbenih vprašanj." 

Na družbenem omrežju je še dodala vprašanje, "ne bi raje zahtevali zastonj vstopa v muzeje, galerije, gledališča in kinodvorane; ni kultura kot zrak in bi morala biti dostopna vsakomur?"