Kakšne vrste žejo čutimo? Čudno vprašanje, ki pa lahko razkrije, da je z vašim zdravjem nekaj narobe

Spojitev treh atomov, dveh atomov vodika (H2) in enega atoma kisika (O), poskrbi za element, brez katerega ni življenja. Voda je ne le nujno potrebna za življenje in normalno delovanje vsakega živega bitja, sestavlja tudi kar 70 odstotkov našega telesa. Navzoča je v vseh telesnih organih. In da bi lahko naš organizem opravljal vse svoje funkcije, mi pa ostali zdravi in v polni formi, mora zmeraj imeti na voljo dovolj vode. Da bi mu to zagotovili, ga moramo redno oskrbovati s to tekočino, ki jo izgublja z znojenjem, uriniranjem, izločanjem blata, solzenjem, dihanjem in včasih z bruhanjem ali drisko. Povedano drugače: tekočino, ki jo organizem ves čas na razne načine izgublja, je treba nadomeščati.

Žeja - znak za preplah

Ko organizem potrebuje vodo, nas opozori s signalom v obliki občutka žeje. Vendar čakanje na ta znak ni dovolj, če hočemo, da bo organizmu zmeraj zagotovljeno dovolj vode. Ko se namreč pojavi občutek žeje, je organizem že rahlo dehidriran, torej takrat že trpi. Zato ne bi smeli čakati na žejo kot ukaz, naj organizem oskrbimo s tekočino, marveč bi morali ves dan piti majhne količine vode v kratkih časovnih presledkih. To pravilo še zlasti velja za majhne otroke, ki še nimajo dobro razvitega občutka za žejo, in za starejše ljudi, ki se jim zmanjšuje občutljivost za žejo.

Zapleten mehanizem

Če količina popite vode ne nadomesti tekočine, ki jo je organizem izgubil, se poveča koncentracija soli v plazmi - to spremembo, tudi če je minimalna, takoj prepoznajo posebni možganski receptorji v predelu hipotalamusa. Pravijo jim osmoreceptorji, ker so sposobni zaznati vsako spremembo osmotskega tlaka oziroma količine rudninskih snovi v krvi. Ko koncentracija soli v plazmi prestopi ustrezno mejo, hipotalamus to zazna in s tem seznani možgansko skorjo, ki to sporočilo prelije v opozorilo, da telo potrebuje vodo. Tisti hip hipofiza (žleza, pristojna za izločanje hormonov) to sporočilo pošlje ledvicam, ki jo razumejo kot poziv, naj varčujejo z vodo, sama pa poveča izločanje hormona vazopresina, imenovanega tudi antidiuretski hormon (ADH). Ta hormon ledvicam omogoča vnovično vsrkanje vode in izločitev visokokoncentriranega urina. Hkrati usta prek receptorja sline možgansko skorjo obvestijo, da je sluznica v ustni votlini suha. Ta je suha zato, ker žleze slinavke težko zberejo dovolj vode iz plazme, da bi lahko izločale slino. In tako se porodi občutek žeje, ki bi ga obvezno morali vzeti resno, ker pomeni zadnjo postajo cele vrste sprememb, ki se je sprožila ob prvem rahlem znaku dehidracije.

Takoj ko nadomestimo izgubljeno tekočino in organizem vsrka vodo, se kri tako dolgo razredčuje, dokler se osmotski tlak ne uredi in vrne na normalo. Ko se to zgodi, hipotalamus preneha pošiljati sporočila možganski skorji, receptorji prostornine v desnem srčnem atriju zaznajo povečanje prostornine krvi (zaradi povečane količine tekočine) in hipofizo takoj pozovejo, naj preneha izločati ADH. Šele takrat preneha občutek žeje.

Ne gre le za eno vrsto žeje

Čeprav se nam zdi, da gre zmeraj za enak občutek žeje, gre v resnici za dve različni obliki tega znaka pomanjkanja tekočine v telesu - odvisno od tega, ali je žeja posledica povečane koncentracije snovi, staljenih v telesnih tekočinah (v tem primeru govorimo o osmotski žeji), ali pa posledica zmanjšanja skupne količine telesnih tekočin (hipovolemična žeja).

Osmotska žeja: Organizem ohranja koncentracijo snovi, raztopljenih v telesnih tekočinah (denimo kalija in natrija), na dokaj stalni ravni, vsaka sprememba pa sproži mehanizem, katerega cilj je obnovitev ustrezne koncentracije omenjenih snovi. Te snovi označuje tako imenovani osmotski tlak, po zaslugi katerega lahko "zadržijo vodo" in pritegnejo drugo, ki vsebuje manj soli. Čim bolj se namreč povečuje koncentracija raztopljenih snovi, večji je osmotski tlak v telesnih tekočinah - to pa je lahko posledica pretirane izgube tekočine ali prevelikega vnašanja raztopljenih snovi v organizem. Ta si prizadeva stvari urediti tako, da izloča visoko koncentriran urin (da bi zmanjšal količino raztopljenih snovi v telesnih tekočinah) ali da okrepi občutek žeje in nas spodbudil k pitju vode.

Hipovolemična žeja: Krvni tlak v organizmu mora zmeraj biti znotraj ustreznih meja: če je prenizek, kri celicam ne more prinesti dovolj vode in hranilnih snovi, če pa je previsok, mora organizem takoj nadomestiti vodo in raztopljene snovi, zato sproži mehanizem žeje, v tem primeru imenovane hipovolemična žeja (ker jo povzroči zmanjšanje prostornine krvi). Kako telo zazna zmanjšanje prostornine krvi? S tako imenovanimi baroreceptorji, ki so na stenah velikih žil in so sposobni prepoznati raven tlaka, pod katerim se kri vrača proti srcu. Če ti receptorji zaznajo nepravilnosti, s tem seznanijo hipotalamus, ta pa sproži povečano vnašanje tekočine v organizem oziroma zbudi občutek žeje. Odzivu možganov se pridruži reakcija na hormonski ravni: ledvice začno izločati angiotenzin II, snov, ki spodbuja zategovanje krvnih žil, s čimer se kompenzira pretirano zmanjšanje prostornine/količine krvi.

Zlata vredno ravnovesje

Človeški organizem vsak dan izgubi znatno količino tekočine, od 500 do 1500 ml z uriniranjem, 400 do 600 ml z dihanjem, 100 in več ml z znojenjem (izločanjem iz žlez znojnic) in 500 do 1500 ml z izparevanjem s površine kože. Posebej problematična je izguba tekočine z znojenjem, ker z njim izgubimo veliko soli, ki so nujno potrebne za delovanje organizma, torej natrija, klora, kalija in magnezija. Izguba natrija in klora ni tako resen problem, saj sta ti rudninski (mineralni) soli močno zastopani v večini živil, ki jih uživamo vsak dan; kalij in magnezij v hrani nista navzoča v takih količinah, zato lahko ima njuno pomanjkanje občutne škodljive posledice za mišični sistem, vključno s srcem. Poleg tega lahko že najmanjše spremembe v koncentraciji teh snovi v organizmu resno ogrozijo njegovo energetsko in presnovno ravnovesje. Zato po obsežnejšem znojenju oziroma izgubi tekočine tako (denimo zaradi športne aktivnosti ali visokih temperatur zraka) ne zadošča zgolj piti vodo, marveč je treba seči po tako imenovanih izotonikih, torej napitkih, obogatenih z mineralnimi solmi, ti pripomorejo k obnovitvi hidroelektrolitskega ravnovesja v organizmu.

Naš organizem potrebuje na dan okoli 30 do 40 ml vode na kilogram telesne teže, pri čemer je treba najmanj 1,5 litra tekočine dobiti s pitjem, en liter pa s hrano. Ljudje, ki uživajo veliko sadja in vrtnin, čutijo manj žeje kot tisti, katerih hrana temelji predvsem na živilih, bogatih z beljakovinami in soljo. Te žeja bolj, ker je za presnovo takšne hrane potrebno veliko vode.