Uroš Gramc
Praznik, četudi dela, je bil deloven, pa konec tedna tudi, le to je pot, če hočeš biti vrhunski športnik. In evropski prvak, kot je 21-letni Podvinčan in metalec diska Kristjan Čeh. V časih koronavirusa je to še nekoliko težje, ker ni mogoče početi vsega, kar bi si človek zamislil ali kar bi moral, da postane še boljši. Toda z malce iznajdljivosti in prijateljske pomoči ter dosti volje se da, sta pokazala s trenerjem Gorazdom Rajherjem.
V Lukariji namesto na morju
Te dni bi se morali vrniti s priprav v Medulinu, tradicionalni spomladanski pripravljalni bazi na hrvaški obali, in začeti na polno tekmovati, a je najboljšega mladega evropskega metalca diska z lanskega prvenstva na Švedskem ustavila samoizolacija. No, le malce zavrla. "V teh tednih sva program izpolnila 90-odstotno. Meti so bili narejeni 100-odstotno, manko je le malo pri specialnih enotah, utežeh, gumicah, medicinkah ..." je povedal Rajher.
"Če bi šest tednov Kristjan izvajal le statiko in plenk, bi potem skupaj lahko šla le še na kavico"
Premlad, da bi ga prizadelo
"Pet tednov sva že tu na soncu. Prijeten ambient, neka posebna energija," je ob našem obisku dejal Rajher. "Čisto v redu je. Rajši sem tu kot na stadionu," mu je pritrdil 125-kilogramski orjak, ki je železne palice metal tako ognjevito, da se je kakšna zabila globoko v zemljo in jo je lep čas iskal. Kakšnih 70-80 metov opravi z orodji različne teže na vsakem treningu, še enkrat tri ure mu vsak dan vzame popoldanska vadba v prostorih podjetja predsednika AK Ptuj Alda Ina Ilešiča, ki so jih preuredili v fitnes.
"Mlad sem še, delam za prihodnost, za izgubljeno sezono bo prišla nova"
Zlato džoker za vabila
Rajher je bedel nad vsakim njegovim metom, ga hvalil, popravljal in spodbujal. Pa je Čehu všeč, da mu veliko govori? "Do določene mere," se je namuznil. "Vidim, ko mu grem na živce po vrhu, po špicih las," se je zasmejal trener številnih uspešnih ptujskih atletov, denimo olimpijke Nine Kolarič in Veronike Domjan, ki je največ znanja za met diska počrpal od Ivana Ivančića, žal že pokojnega hrvaškega trenerja dvakratne olimpijske zmagovalke Sandre Perković. Z morda svojo največjo zvezdo ima velike načrte, a gresta korak za korakom. Za letos upata, da bosta dobila vsaj kakšno vabilo na odmeven miting, z zlato medaljo imata pravega džokerja. Kaj dosti od prvotnega načrta priprave ne bosta odstopala, vrhunec je še vedno v načrtu za konec avgusta, ko bi moralo biti EP, zdaj pa bo najbrž drugo tekmovanje.
