Denis Živčec
Tu in tam v življenju dočakaš trenutek, ko se ti zdi, da je vse v redu. Potem pa pogledaš film z Jodie Foster in kar naenkrat se občutek aksioznosti vrne. Ni ga hollywoodskega obraza, ki bi bolje kanaliziral paranojo, dvom in neprijetno slutnjo, da se bo zdaj zdaj zgodilo nekaj slabega in da v ozadju nekdo snuje veliko zaroto. Genialna igralka mojstrsko gledalcu vcepi neprijeten občutek, da nanj preži šarmantni ljudožerec ali da so nekomu med čezoceanskim letom ugrabili hčerko. Prizor zamaknjene Fosterjeve, ki v meditativnem stanju, s slamnikom na glavi in slušalkami na ušesih v filmu Stik čaka na signal z zvezde Vega, je filmska klasika. Bila je edina, ki so ji nezemljani zaupali načrt za gradnjo vesoljskega plovila, in ko je z njim pripotovala v drugo dimenzijo, se je tudi na Vegi zdelo, da je vse narobe in da se bo zdaj zdaj zgodilo nekaj hudega. Vrhunska je bila tudi kot posiljeno dekle, divja ženska v gozdu, mama genialnega otroka in otroška prostitutka.
Jodie Foster je neločljiv, pomemben del filmske popkulture in k sreči je vlog, v katerih jo na silo poskušajo obleči v heteroseksualni filmski seksapil, vse manj. Bilo je res Sizifovo delo in povsem nepotrebno, ko pa je tako briljantna, kadar je treba ustvariti aseksualno zadušljivo, mračno vzdušje. Raje kot med pocukranimi poljubi jo gledamo med kričanjem.
Intelektualno seksapilni klepet z ljudožercem
Eni najbolj markantnih, karizmatičnih in originalnih igralk se letos poklanjajo tudi na filmskem festivalu v Cannesu, ki je po mučnem koronskem letu spet razvil svoje rdeče preproge in nebo nad francosko riviero osvetlil s številnimi zvezdami. Naslednje leto bo praznovala šestdeseti rojstni dan, tokrat pa ji na 74. Cannesu izročajo častno zlato palmo. V torek se je v tem prestižnem biseru na Azurni obali najprej pokazala v črnem krilcu, ki se je končalo tik nad koleni, in preprosti beli polo majici, zvečer se je preoblekla v čudovito Givenchyjevo obleko biserne barve. Vse to je Jodie.
Častna zlata palma gre njeni briljantni karieri, edinstveni osebnosti in diskretni, a močni zavezanosti pomembnim vprašanjem našega časa. Tako je sporočilo vodstvo festivala. Festival je Fosterjeva tudi uradno odprla in ob tem povedala, da Cannesu veliko dolguje in da ji je spremenil življenje. Čeprav je pred tem že režirala, je bil zanjo odločilen trenutek, ko je enega svojih filmov predstavila na promenadi Croisette, o čemer je vedno sanjala.
Pripeljal jo je Taksist
Zbrane v Cannesu je nagovorila v brezhibni francoščini. V Cannes jo je leta 1976 pripeljal Taksist in ji prinesel prvo nominacijo za najboljšo žensko stransko vlogo. Štirinajstletnica je morala pred snemanjem opraviti več psiholoških testov. Na srečanju z mladimi cineasti se je spomnila, da je takrat, ko se je odpravljala na letališče, šofer zapeljal čez njenega pasjega ljubljenčka, ki ji je nato umrl v naročju. Je močan ženski glas v filmski industriji. "Dolgo nismo mogli slišati zgodb, ki bi jih povedale ženske, zdaj je naša priložnost," je povedala mladim v Cannesu. In dodala: "Vprašajte se, kaj je resničnega v vas, in ne uklanjajte se željam drugih. Povejte svojo zgodbo, zdaj je pravi čas."
Po sloviti promenadi se je sicer sprehodila že pri trinajstih letih, ko je zaigrala v filmu Taksist Martina Scorseseja (1976), ki je prejel zlato palmo. V svoji več kot štiri desetletja trajajoči karieri je zaigrala v približno 50 filmih, med drugim v Sobi za paniko Davida Fincherja (2002), in režirala štiri celovečerne filme. Najbolj je znana po vlogi agentke FBI Clarice Starling v trilerju Ko jagenjčki obmolknejo o serijskem morilcu Hannibalu Lecterju iz leta 1991, ki ga je režiral Jonathan Demme, morilca pa je upodobil Anthony Hopkins. Za vlogo je dobila drugega oskarja. Težko je reči, da je med njo in ljudožercem Lecterjem vela erotična privlačnost, vsekakor pa je njun mračni odnos v filmsko zgodovino dodal nekaj nepozabnih mračnjaških in hkrati intelektualno seksapilnih dialogov. Sploh ko je on izza stekla prepoznal vonj njene obrazne kreme Evyan in parfum L'Air du Temps ter provokativno vedel, da ga tisti dan ni uporabila.
Prvega oskarja je prejela tri leta prej za film Obtožena Jonathana Kaplana. Med drugim je v filmih zaigrala ob Robertu De Niru, Melu Gibsonu, Kristen Stewart in Denzlu Washingtonu, snemala je z režiserji, kot so David Fincher, Robert Zemeckis, Spike Lee, Alan Parker in Claude Chabrol. Na festivalu v Cannesu so do sedaj prikazali sedem filmov, kjer je sodelovala kot igralka ali režiserka. Doslej so častno zlato palmo prejeli Jeanne Moreau, Bernardo Bertolucci, Jane Fonda, Jean-Paul Belmondo, Manoel de Oliveira, Jean-Pierre Leaud, Agnes Varda in Alain Delon.
Šele maja 2016 je dobila svojo zvezdo na slovitem Pločniku slavnih. Oboževalcem, ki so tudi po šest ur čakali, da jo uzrejo, je takrat povedala, da je odraščala kakšnih deset ulic stran, ulico z zvezdami pa je morala prečkati vsak dan na poti v šolo.
To je bila 2580. zvezda na znanem hollywoodskem bulvarju, odkrila jo je njena prijateljica Kristen Stewart. Hollywoodsko gospodarsko zbornico, ki potrjuje kandidate za Pločnik slavnih, so mnogi kritizirali, da Fosterjevi ni namenila zvezde že pred desetletji.
"Povejte svojo zgodbo, zdaj je pravi čas"
Po letih ugibanj potrdila, da je lezbijka
Njeno zasebno življenje je javnost vselej zelo zanimalo, tudi zaradi skrivnosti, in ker se je zdelo, da nečesa noče priznati. Leta 1993 je spoznala producentko Cydney Bernard. Razmerje je nekako steklo, leta 1998 in 2001 je Jodie Foster rodila sina, leta 2008 je bilo zveze konec. Ugibanja o njeni spolni usmerjenosti so prisotna že od prvega dne njene kariere, a so glasnejša postala leta 1991, ko se je več LGBT-revij razpisalo o tem, da je lezbijka, ki se prestrašeno skriva v omari. Leta so minila in iz nje je počasi vendarle prilezla. Leta 2007 je namigovanja potrdila. Na zajtrku, ki ga je revija Hollywood Reporter v hotelu Beverly Hills priredila ob objavi seznama stotih najvplivnejših žensk v zabavni industriji - Fosterjeva se je takrat znašla na samem vrhu -, je Jodie ob prejetju nagrade povedala: "Rada bi se zahvalila svoji lepi Cydney, ki mi stoji ob strani v slabem in dobrem." Šlo je za filmsko producentko Cydney Bernard, s katero je bila takrat v zvezi že krepkih 15 let. Aprila 2014 je pri svojih enainpetdesetih prvič skočila v zakonski jarem. Poročila se je s fotografinjo in igralko Alexandro Hedison, s katero sta zvezo začeli leto prej. Gre za nekdanje dekle komičarke Ellen DeGeneres.
Častna zlata palma gre njeni briljantni karieri, edinstveni osebnosti in diskretni, a močni zavezanosti pomembnim vprašanjem našega časa
Poslovno ji gre zelo dobro, saj osebno premoženje igralke, ki se je leta 1962 v Los Angelesu rodila z imenom Alicia Christian Foster, ocenjujejo na okoli 100 milijonov dolarjev.
Muza Reaganovega atentatorja
Tudi kakšno travmo iz preteklosti nosi s seboj. Je hči Evelyn Brandy Elle in Luciusa Fisherja Fosterja III. Oče, ki je delal v ameriškem vojnem letalstvu, je Jodiejino mamo zapustil, še preden je deklica prijokala na svet. Poleg Jodie pa je mama imela še tri otroke. Živeli so v Los Angelesu, kjer je bila mama filmska producentka. Tako se je Jodie kaj kmalu znašla v svetu videoprodukcije. Njena prva vloga je bila reklama za znano znamko krem za sončenje.
Leta 1980 je postala redna študentka na Univerzi Yale. Prvo leto študija je bilo zanjo pretresljivo, saj ji je življenje grenil nevaren zalezovalec, John Hinckley, ki je zaradi vloge v filmu Taksist razvil obsedenost. Na vsak način je želel priti v stik z njo in se je zato preselil celo v njeno bližino in jo nadlegoval. 30. marca 1981 je izvedel atentat na takratnega predsednika ZDA Ronalda Reagana. Pri tem je ranil predsednika in tri njegove varnostnike. Kot je kasneje izjavil, je to storil z namenom, da bi navdušil mlado igralko. Nedolžna Fosterjeva je pristala na naslovnicah in kasneje celo pred sodiščem morala pričati o tem, da s psihopatom nima nobene povezave. Jodie je sicer imela več zalezovalcev, med drugim tudi Edwarda Richardsona, ki jo je želel ubiti, vendar si je kasneje k sreči premislil. Slutila je nekaj slabega.
