Jasmina Detela
Zbirateljica starih igrač Majda Marija Sušek je upokojena učiteljica razrednega pouka. Večino odraslega življenja je po rodu Prekmurka preživela v Vuhredu, kjer je tudi poučevala na tamkajšnji podružnični šoli, po upokojitvi pa sta se z možem Tonetom, ki rad izdeluje stare igrače iz lesa in drugih naravnih materialov, preselila v Spodnjo Vižingo pri Radljah ob Dravi. V njeni zbirki je okoli 400 starih igrač, ki so na ogled v Muzeju Radlje, in tudi nekaj družabnih iger.
Štiri knjige
Majda Marija Sušek je v življenju počela že marsikaj, od kvačkanja, pletenja do šivanja gobelinov in izdelovanja suhih rož. Zelo rada tudi piše. V tem tednu je bila predstavitev njene knjige oziroma pesmi z naslovom Iz zaprašene skrinje. V njej je 42 pesmi, ki opisujejo naravo, vsakdanje življenje, otroško delo, druženje in medsebojno pomoč v 20. stoletju. Pred tem je, prav tako v sodelovanju z občino Radlje, izdala še tri knjige. Prvo leta 1996 skupaj z Marijo Makarovič z naslovom Trije rodovi o Vuhredu in okolici, leta 2007 knjigo otroških uspavank Aja tutaja, svoja zbirateljska in raziskovalna prizadevanja pa je strnila v knjigi Po otroških stopinjah med Pohorjem in Kozjakom, kjer opisuje, kako so se igrali v preteklem stoletju.
Da ne bi šle v pozabo
"Vedno rada delam tisto, česar še nihče ni. Želela sem, da igrače ne gredo v pozabo, zato sem jih začela zbirati," razlaga Majda, ki se je zbirateljstva lotila okoli leta 1970. V tistem času je bila pobudnica za ustanovitev skupine ljudskih pevcev Večernica, ki jo je dvajset let vodila in v njej prepevala. "Opazila sem, da imajo starejših ljudje veliko znanja, veščin in spretnosti, zato sem jih nagovorila, da bi po spominu naredili igrače, s katerimi so se igrali v otroštvu. Sprva so jih izdelovali pevci, nadaljevali so nekateri domačini," začetke opiše Majda. Izpod njihovih rok so nastale piščali, punčke iz lesenih palčk in cunj, ragljice iz orehovih lupinic, žogice iz kravjih ščetin in druge igrače, s katerimi so se igrali v njihovi mladosti in so se v večini uničile ali porazgubile. Sprva jih je hranila doma, potem so ji v podružnični šoli omogočili manjšo sobico, ki jo je napolnila z igračami. A njena zbirka se je z leti širila. Nekaj igrač je kupila sama na kramarskih sejmih, nekaj so jih izdelali ljudje. Mnogi pa tudi ob pospravljanju podstrešja najdejo kaj zanimivega in ji to tudi podarijo.
Najstarejša igrača v zbirki je medvedek, ki šteje okoli sto petdeset let
Danes zbirka šteje približno 400 različnih originalnih in rekonstruiranih igrač in je kot stalna razstava postavljena v Koroškem pokrajinskem muzeju, enota Radlje. Jedro predstavljajo trampe in druge punčke iz cunj, otroški skiro, mlinček, piščali, trobila, loki in puščice, frače, žoge iz cunj ... Najstarejša igrača v zbirki je medvedek, ki šteje okoli sto petdeset let in je precej oguljen, kar priča o tem, da so ga otroci v preteklosti veliko uporabljali oziroma stiskali. Zbirateljica Majda se je vedno rada igrala. A je bilo njeno otroštvo precej drugačno od tistega, ki ga imajo današnji otroci. "Rada sem brskala po omari, kjer je imela mama cunjice, saj je bila šivilja. Doma smo imeli manjšo kmetijo, zato dela nikoli ni zmanjkalo - pomagali smo na vrtu, v hlevu, na njivi, povsod je bilo kaj za postoriti. Pa veliko smo se družili s sosedi, a ne toliko ob igri kot ob delu. Včasih je vas dihala kot eno, vaščani so želi na njivi, ob košnji so si pomagali, zvečer pa sedli na klop in prepevali, česali gosje perje za vzglavnike, ličkali koruzo, luščili fižol ..." lepe spomine strne Majda.
Če je igrač preveč, jih mečejo
Igrače so bile včasih dragocenost, saj se jih skorajda ni dalo kupiti, razlaga. Na podeželju so se otroci igrali predvsem z doma izdelanimi igračami. Za vaške otroke so bile rezervirane preproste igrače, narejene iz naravnih materialov, kot so les, trava, ilovica, denimo piščali, frače, punčke iz cunj. Veliko časa so preživeli na paši, kje so si čas krajšali z izdelovanjem venčkov. To je tudi ena od razlik med preteklim in sodobnim časom. Danes je na voljo mnogo več igrač, kot so jih imeli naši starši, babice in dedki, pradedki ... Razlikujejo se tudi materiali in načini izdelave, prevladuje plastika in serijska proizvodnja.
"Če je igrač preveč, ni odgovornosti zanje, otroci jih mečejo in lomijo," opozarja zbirateljica, ki je prepričana, da otroci ne potrebujejo veliko igrač, saj da so sami dovolj domiselni. "Če je vsega preveč, pri otroku ustvarjalnost popusti in se začnejo dolgočasiti. Raje naj pogosteje priskočijo na pomoč staršem in starim staršem, ki jim to radi vračajo z nasveti, dobroto," svetuje sogovornica, ki se ji ne zdi prav, da se je otroška igra z igrišč preselila v dnevne in otroške sobe, kjer so televizorji, računalniki in drugi zasloni. Sodobni čas prinaša sodobne tehnologije, a potrebne so omejitve, dodaja upokojena učiteljica, ki ima lepe spomine na svoja delovna leta. V razredu je bilo po 40 učencev in ena učiteljica, pa se je kljub temu dalo z njimi delati. "Šola je bila naš drugi dom, tako za otroke kot učitelje. Je pa bilo včasih več medsebojnega spoštovanja otrok in staršev do učiteljev - ter obratno. Dandanes pa, kar otroci vidijo, to posnemajo," poudarja Majda.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
