Urška Polanc
Blizu severne meje z Avstrijo, pod jezom Golica, v Bistriškem jarku pri Muti živi družina Peruš, ki se ob kmetijstvu že osmo leto ukvarja z ribogojstvom. Več let zapuščeno ribogojnico, ki se napaja s pritokom reke Bistrice, so obnovili, vanjo vložili vse svoje prihranke in prihodke, v minulih letih pa so se že dodobra uveljavili kot ribogojci, dobavitelji zdrave slovenske ribe. A v začetku septembra jih je doletela huda nesreča.
Zanje zbirajo denar
Občina Muta skupaj z Rdečim križem Slovenije, Območnim združenjem Radlje ob Dravi, organizira humanitarno akcijo zbiranja denarja za pomoč družini Peruš. V ta namen je odprt transakcijski račun SI56 0247 0001 5762 721 s sklicem 00 10-08 in pripisom namena RIBOGOJNICA. Veseli bodo vsakega zneska, ki ga boste nakazali. Družina Peruš sporoča, da so do sedaj zanje - tudi izven humanitarne akcije - skupno zbrali okoli šest tisočakov.
Slabe pol ure po tem, ko je sin, 33-letni Denis Peruš, legel k počitku, se je vodotok reke močno povečal, vodostaj se je okoli ene ure zjutraj s 45 cm dvignil na 89, s sabo pa prinesel ogromno lesnih odpadkov, ki so popolnoma zamašili dotok vode v ribogojnico. "Čeprav smo razmere spremljali, zaradi deževja bili pripravljeni, nas je situacija presenetila. En alarmni sistem je bil v okvari, drugi pa je odpovedal. Čeprav je bil sin v objektu za dežurstvo, ker se alarm ni sprožil, ni slišal, kaj se dogaja. Šele ob štirih zjutraj je slišal šum, zbudile so ga premikajoče se ribe, ki so bile še žive. Reševali smo, kolikor smo zmogli in znali. Bilo je temno, voda popolnoma kalna, nič nismo videli. Škodo smo ugotovili šele kasneje," je povedal Ernest Peruš, ki je potem okoli šeste ure zjutraj klical prijatelje, znance ribogojce, ali bi kdo vzel kaj rib. Nekaj (za dva tisoč evrov) so prodali na tak način. "Ribe so v bistvu poginile, kot bi sicer, a količina je bila ogromna. Zdaj razmišljamo, zakaj je toliko popolnoma zdravih rib moralo iti v nič, bile so ene najboljših, predvsem tiste, ki so bile že konzumne, težke med 20 in 40 dekagrami," po nesreči ocenjuje Peruš. Bil je ravno ponedeljek, ko se trgovine oskrbijo, naslednja dobava je šele v petek.
S kvalitetno slovensko ribo konkurirajo slabši tuji
Večji prekupčevalci rib v Sloveniji, ki uvažajo poceni ribe, jim niso prisluhnili. Kmalu zatem tako niso mogli izpeljati akcije, ki so jo imeli dogovorjeno s Sparom, rib zanj namreč niso imeli več. Zavreči so morali skoraj 11.500 kilogramov konzumnih postrvi, le 1000 kilogramov so prodali. Poginilo je tudi 5600 kilogramov mladic, ki so vredne še enkrat toliko kot postrvi.
Manj kvalitetna tuja konkurenca
"Pri ribogojstvu si prepuščen samemu sebi, praktično se ga ne da zavarovati, saj je letna premija večja od letnega zaslužka. Popoln nesmisel je, da se to greš, če misliš, da boš svoj pridelek zavaroval. Sami bi morali zavarovati 200 tisoč evrov prihodka, za kar bi premija vsako leto znašala 45 tisočakov. Nihče v Evropi ne zavaruje, predvsem pa ne na rekah, kot je ta. Vsi bi imeli kvalitetno slovensko ribo. Ampak bi hkrati imeli ribo za štiri evre za kilogram - v takšni tekoči reki, ko vseskozi teče 300 litrov vode na sekundo za 50 ton rib. Ob takšnih hudournikih. Konkuriramo pa italijanski ali turški ribi, ki je v gramoznicah, brez tekoče vode, z velikim poginom. Ribe so v kletkah. To je največja težava, proti kateri se borimo slovenski ribogojci," je povedal Peruš, kritičen do tega, da njihove ribe enačijo z veliko slabšimi.
Odvisni od lastnih pridelkov
Peruševi se na kmetiji ukvarjajo s prirejo mleka, mesa. Imajo okoli 40 glav goveje živine, od tega 20 do 25 krav molznic. Večino zemlje imajo v najemu, svoje imajo slabih šest hektarjev, gozda nimajo. "Absolutno smo odvisni od tega, kar pridelamo. Ribogojstvo je zakonsko zelo slabo opredeljeno, kot dopolnilno dejavnost na kmetiji jo je bilo, ko smo začeli, mogoče registrirati samo do 15 tisoč evrov letnega prometa. Morali smo odpreti samostojno podjetje," je povedal Peruš.
Ribe pozimi mirujejo
Jeseni, ko ima voda pet stopinj Celzija, se ribe pripravljajo na zimo, zimsko mirovanje. Pozimi jih nehajo krmiti, saj ne prebavljajo hrane. Voda ima pozimi nič stopinj Celzija, toliko, da ne zmrzne. Riba ima temperaturo vode, praktično je v zamrzovalniku oziroma hladilniku. "V zimskem času je zelo pomembno, da jo pustiš pri miru, le kontroliraš, čistiš mreže. Se ne približuješ," je povedal Denis Peruš. Pravi, da je riba po tem prečiščena. Glavnino rib so vedno prodali pozimi, ta čas so imeli polne ribnike. Zaradi koronavirusa so letos več prodali že čez leto.
Za novo investicijo, s katero želijo vse hladilnice, skladišča za krmo, čiščenje, predelavo urediti tik ob ribogojnici in prestaviti s kilometer oddaljene kmetije, pridobivajo nepovratna evropska sredstva na evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo (2014-2020). Gre za aktivne naložbe v klasično akvakulturo. Investicijo v vrednosti 477 tisoč evrov bodo polovično (230 tisočakov) zagotovili z nepovratnimi sredstvi, za preostanek pa so najeli kredit. "Na srečo nam je tu Deželna banka Slovenije prisluhnila, spodbuja nas, da nadaljujemo gradnjo, sicer bi lahko izgubili še nepovratna sredstva," je pojasnil.
Začeli so z 10, 15 tonami rib, danes so že pri 45: "Odziv v lokalnem okolju je dober, a tukaj je ljudi malo, ni večjega mesta. Po ribe sicer prihajajo tudi iz Slovenj Gradca, a ne vsak dan. To se tudi ne proda kar tako, da bi ljudje sem prihajali in ribe pokupili. Moraš se angažirati. Naš letošnji strateški plan je bil - kljub vsemu ga bomo v kratkem skušali izpeljati -, da pridelek povečamo še za 30 odstotkov. Potem bi koga zaposlili. Želeli pa bi si, da bi v vseh koroških šolah vsaj enkrat mesečno jedli naše ribje fileje. Tri leta na tak način že sodelujemo z OŠ Radlje, nekaj tudi z Muto. Skrbimo za kvaliteto, vsak dan čistimo bazene, kupimo najboljšo hrano, ne italijanske ali turške, ki je bistveno cenejša."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
