Urška Polanc
V finančni stiski se je znašla 46-letna Prevaljčanka Marjana Topolovec, ki sama skrbi za sinove, stare osem, osemnajst in dvajset let. Že 23 let je čistilka v Zdravstvenem domu na Prevaljah, njena plača pa ni dovolj visoka za plačilo vseh položnic in dodatnih stroškov ob sladkorni bolezni njenih dveh sinov. Ganjena je bila ta teden ob prejemu denarja, treh tisočakov, ki jih bo namenila predvsem za plačilo položnic, najprej pa bo sinovom kupila zimsko obutev, nam je povedala. "Nikoli si ne bi mislila, da so ljudje tako pripravljeni pomagati. Sama ne pokažem navzven, da mi kaj manjka, vedno pravim, da drugi potrebujejo še bolj kot jaz. Mame moramo biti močne, otroka me še nista videla slabe volje, tega jima ne pokažem. Hvala bogu pa, da so pa sinovi vajeni, da nikoli niso imeli veliko," je povedala. S prostovoljnimi prispevki so letos zbrali 1500 evrov na že 16. tradicionalnem bolšjem sejmu, da pa bodo toliko, kot bodo zbrali, dodali še na občini, so jim obljubili in to tudi storili. "Upam, da bomo vsaj nekoliko pomagali družini. Z dobrodelnim bolšjim sejmom vztrajamo vsa ta leta, a saj niti ne moremo drugače, saj nas ljudje že sami vsako leto sprašujejo, kdaj bo sejem, če ga bomo imeli, saj doma hranijo stvari zanj," je povedala Marija Štaher iz Turističnega društva (TD) Poljana, ki sejem priredi enkrat na leto, v septembru, po navadi tretji vikend po jesenskih srečanjih. Obiskovalci si izberejo, kar potrebujejo, nato po svoji vesti, koliko zmorejo, dajo prostovoljnih prispevkov.
Letos posebno lepe stvari
"Zdaj je to že tako utečeno, ljudje vedo, da morajo shranjevati stvari, ki so še uporabne, in jih ne metati stran, da lahko kasneje gredo v druge roke in tako obdržijo uporabno vrednost. S Štefko Mlinar sva letos praktično cel sejem spravili v pogon sami, vse razsortirali, razdelili, nato pa tudi pospravili vse, kar je ostalo," je razložila Marija Štaher. Vsako leto ljudje, ki prihajajo vse od Celovca do Maribora in drugih krajev, prinašajo lepše stvari, opažata marljivi delavki. "Letos je bilo dosti čisto novih gospodinjskih aparatov. Je pa res, da so na začetku, pred leti, prinašali vse mogoče, mislili so, da je to odpad, zdaj pa ljudje že vedo, kaj sodi k nam. Letos smo imeli tudi posebno veliko oblačil, saj jih, kot je videti, tudi Karitas in Rdeči križ več ne sprejemata. Veliko je bilo lepih stvari, kar kaže, da ljudje oblačila dandanes pač prej menjajo. Teh, ki ostanejo, sicer ne moremo shranjevati, zato pokličemo Zadruge dobrote, prav tako ne knjig, ki jih vzameta koroški bukvarni," sta nadalje pojasnili. Da ljudje sodelujejo z vseh strani in na različne načine, ugotavljata, ob vsem tem pa je bistveno, da stvari ne gredo s prvo potezo v smetnjak. Tako kot vsako leto sta tudi letos izpostavili Mojco Skitek, ki za sejem vsako leto speče deset hlebov kruha. Do naslednjega leta sicer počakajo steklovina, posode, ki jih hranijo v svojem skednju. Nekoliko jim je sicer letos zagodlo vreme, obisk je bil zaradi celodnevnega dežja v petek in soboto nekoliko slabši, a so z izkupičkom, ki je vsako leto približno enak, vseeno zadovoljni.
"Najhuje je ponoči, enkrat bedim z enim, drugič z drugim"
Draga hrana in vedno višji stroški
Vsako leto svoj delež prispeva tudi prevaljska občina, ki nato pomaga pri izbiri, da denar resnično namenijo družini oziroma posamezniku, ki pomoč res potrebuje. "Mi smo samo akterji, fizikalci, bi lahko rekla, na Prevaljah, kjer bolje poznajo situacije v centru, pa potem pomagajo z informacijami, komu bi lahko namenili denar. Najmlajši sin Marjane Topolovec ima zaradi sladkorne bolezni, s katero se spopada že tri leta, v šoli tudi spremljevalca. Nameščeno ima črpalko, medtem ko si mora starejši sin že 14 let redno dajati injekcije. Hrana, primerna za sladkorne bolnike, je bistveno dražja, vse je treba redno tehtati, nadzorovati, vsake tri mesece morajo tudi v Ljubljano. "Vedno nam moram poiskati prevoz, saj sama ne vozim," je povedala Prevaljčanka. Primerov, ko imata sladkorno bolezen sorojenca, je zelo malo. "To je potem način življenja, s tem moramo živeti, lahko pa na aplikaciji, ki jo imam nameščeno na telefonu, pri mlajšem sinu vseskozi, ne glede na to, kje je, spremljam, koliko ima sladkorja. To je velika prednost, tudi ponoči lahko bolj brezskrbno zaspim, saj me zbudijo alarmi. Sicer pa je tako najhuje ponoči, enkrat bedim z enim, drugič z drugim," nam je še povedala Marija Topolovec, ki je trenutno zaradi bolezni tudi sama v bolniškem staležu.
