Damijana Žišt
Božidarja Samardžića, ki ga je sodišče v Črni gori (sodili so mu v odsotnosti) februarja 1999 zaradi vpletenosti v umor v Nikšiću obsodilo na dvajset let zapora, so iskali 19 let. V začetku septembra pa so ga na podlagi Interpolove tiralice v Ljubljani prijeli naši varnostni organi. Policisti so ga odpeljali pred preiskovalnega sodnika in pristal je v izročitvenem priporu v Ljubljani. Kje vse se je skrival ta dolga leta, ni jasno, smo pa neuradno izvedeli, da naj bi bil zadnjih deset let živel in delal v Sloveniji, v glavnem v Ljubljani. Ljubljansko okrožno sodišče je pri odločanju o izročitvi zdaj 39-letnega Samardžića v Črno goro, kamor bi moral na prestajanje dvajsetletne zaporne kazni, sklenilo, da ga bo Slovenija izročila. Sklep je postal pravnomočen, njegovemu odvetniku Milošu Zariču pa je s pritožbo na ustavno sodišče uspelo doseči, da so ustavni sodniki pred nekaj dnevi začasno ustavili Samardžićevo izročitev, in sicer zaradi verjetnosti, da bo Samardžić v zaporu v Črni gori postal žrtev krvnega maščevanja.
V zaporu postal invalid
Začasna ustavitev izročitve se je zgodila pred nekaj dnevi, a pritožbe ustavni sodniki še niso v celoti obravnavali. Napovedali so, da jo bodo obravnavali prednostno. Zarič v njej zatrjuje, da je ljubljansko okrožno sodišče pri odločanju glede izročitve storilo več kršitev. Samardžićeva obramba v pritožbi na ustavno sodišče navaja, da preiskovalna sodnica ljubljanskega okrožnega sodišča, ki je 26. septembra podpisala sklep o izročitvi, ni upoštevala navedb obrambe, da je za Samardžića smrtno nevarno, da se vrne v Črno goro, saj mu bodo tam stregli po življenju. Obsojeni Samardžić je glede na sodbo sodišča v Nikšiću februarja 1999 skupaj s še enim moškim skušal ubiti tri ljudi v avtomobilu na ulici v Nikšiću. Krogle so zadele avtomobil in dve osebi v njem. Ena je zaradi posledic streljanja umrla, druga je bila hudo poškodovana. Samardžić je po dejanju zbežal, zato so mu sodili v nenavzočnosti in mu določili kazen dvajset let zapora. Obsojen je bilo tudi njegov pajdaš, ki je moral v zapor. Tam pa se je zapletlo. Za rešetkami so soobsojenega tako hudo pretepli, da je postal trajni invalid - tetraplegik. Država Črna gora mu je zato plačala odškodnino. Ustrahovani in pretepeni sta bili tudi Samardžićeva mama in sestra. Napadalci so od njiju terjali, naj izdata, kjer je pobegli Samardžić. Vse to so razlogi, zaradi katerih si Samardžićev odvetnik prizadeva, da njegovega klienta Slovenija ne bi izročila Črni gori. Še preden je primer prišel na ustavno sodišče, je Zarič s pritožbo zoper sklep preiskovalnega sodnika dosegel, da je zunajobravnavni senat sklep razveljavil in ga v ponovno odločanje vrnil preiskovalnemu sodniku. A je tudi v drugo sodnik odločil, da bo Slovenija obsojenca izročila Črni gori.
Nato je Samardžićeva obramba ljubljanskemu okrožnemu sodišču predlagala, da Slovenija prekine postopek izročitve Črni gori, saj je Samardžić v Sloveniji zaprosil za azil iz razlogov, da je vrnitev zanj v Črno goro smrtno nevarna, ker se boji krvnega maščevanja. Sodišče predlogu ni sledilo, ker je menilo, da obramba ni dokazala, da je obsojeni res zaprosil za azil, in da ni zadostno izkazala verjetnosti, da bi obsojeni lahko v zaporu v Črni gori postal žrtev mučenja, čeravno je Zorič sodišču poslal dokaze - sodbo - o mučenju Samardžićevega soobsojenca v tamkajšnjem zaporu. Odvetnik Samardžića je zato videl izhod samo še v pritožbi na ustavno sodišče. Pritožbo je vložil novembra in ustavnemu sodišču predlagal, da zaustavi Samardžićevo izročitev, dokler ljubljansko okrožno sodišče ne preuči okoliščin, ki jih je navedla obramba in ki nakazujejo na to, da obstaja velika verjetnost, da bodo tudi Samardžića v Črni gori mučili in mu stregli po življenju, kot so njegovemu pajdašu. Odvetnik Zorič je opozoril, da mora sodišče storiti vse, da prepreči Samardžićevo morebitno mučenje, pohabljenje ali celo izgubo življenja. Do odločitve ustavnega sodišča Samardžić ostaja v ljubljanskem priporu.
