Ekspedicija v drobovje teatra. In Šeliga

Zahteven gledališki dogodek za vse vpletene so Izobčenke. Uprizoritev naseljuje vse prostore Male drame, ob odru in tribuni še hodnike, foaje in kabine za tonce in osvetljevalce. Takoj ob vstopu pred dvorano smo že priče rezanja torte trojice protagonistk in posnetku pogovora sodelujočega glasbenika Sama Kutina z nekom, ki si želi ogledati predstavo. Ko se preselimo v dvorano, publiko posedejo na oder, peterica nastopajočih pa se giblje pred in med sedeži avditorija, po avlah, kabinah ... Realni (med)prostori korespondirajo z izobčenostjo, robovi, vleče nas v kolektivno izkušnjo do bolečine preiskujočih meja teatra. In v šeligovske fiktivne prostorčase ter realne, performativne.
Tri protagonistke so tipične "heroine" Šeligove dramatike, ki se je nadpovprečno tankočutno lotevala prav njih - marginalk, poganskih polboginj, čud(ež)nih čarovnic, lepih vid, lenk, agat, darink, darij, an ... Magična ritualnost te dramatike ponuja režiserki Mirjani Medojević in soavtoricam predstave celoten arzenal vsega odrskega in ob/zaodrskega v šeligovskem kronotopu. Predstave Lepa Vida, Čarovnica iz Zgornje Davče in Svatba pa tudi Šarada ali Darja in reminiscence (scenske) na prozo Ali naj te z listjem posujem so okostje materiala, ki ga je režiserka z ekipo (dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović, scenograf Branko Hojnik, avtorja glasbe Samo Kutin in Ina Puntar, lektorica Tatjana Stanič ter oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik) razprla do maksimuma. Zdaj že vemo: njene uprizoritve so work in progress, vsakič znova "postajajo". In ob vsaki reprizi gledamo drug(ačn)o predstavo. Režiserka ostaja v njih nenehno prisotna, do zadnje.