V Franciji je v prvi polovici 20. stoletja delovalo veliko število šol, namenjenih mladim dekletom, v katerih so pod strogimi pravili učili dobre manire in gospodinjske spretnosti. Ob koncu šolanja so bila dekleta v popolnosti pripravljena za kuhanje, pospravljanje, negovanje vrta in podobna opravila, a tisti ključni del se je seveda skrival v sami ideologiji ustanove. Ni namreč šlo samo za učenje omenjenih opravil, temveč za ponotranjenje takrat dominantnega nazora, da je vloga ženske v družbi predvsem ta, da služi svojemu možu. Torej: ne samo da dela zanj, temveč da mu tudi ne ugovarja, ne moti njegovega miru in da predvsem skrbi za njegovo ugodje v domači hiši.
Igrani film Kako postati dobra žena (La bonne épouse, 2020) se sicer v fiktivnih okvirih osredotoča na eno takšnih institucij v Alzaciji na severovzhodu Francije. Ustanovo vodijo tri ženske: direktorica Paulette Van der Beck (Juliette Binoche), njena svakinja Gilberte (Yolande Moreau) in katoliška učiteljica Marie-Therese (Noemie Lvovsky). A čas, v katerem se vse skupaj dogaja, se kmalu izkaže za prelomnega. Piše se namreč leto 1968 in Francija je skupaj s svetom na robu revolucionarnih sprememb. Medtem ko razred že zdaj sestavljajo vajenke, ki prezirajo konservativni sistem, pa aktualni dogodki pretijo, da bo celotna ustanova skupaj z njenimi nauki kmalu postala stvar zgodovine.
Režiser in scenarist Martin Provost bi lahko to ozadje oblikoval v večplastno zgodovinsko zgodbo, v kateri bi razmišljal o razmerju med tradicijo in sodobnostjo, in to do neke mere res stori. Vseeno pa je očitno, da se je s filmom Kako postati dobra žena odločil najprej ustvariti komedijo in s tem dati pripovedi večjo mero dostopnosti. Zgodovinski razmislek na ta način vseskozi poteka nekako v ozadju in odstopa prostor komičnim pripetljajem, a le do samega zaključka, ko se pripovedni register nenadoma spremeni in z nekaj tveganimi potezami razkrije svoje prave ambicije. Izkaže se, da je režiser vendarle želel ustvariti nekaj več kot lahkotnejši razmislek o letu 1968 in da se je ob tem želel pokloniti tudi filmarjem francoskega novega vala. Igra konvencionalnosti proti inovativnosti, ki jo tematizira pripoved, tako v zaključnem delu filma zaživi na povsem novem nivoju in s tem metaforično prikaže svobodo, ki jo odkrijejo protagonistke.
Ali je prikazovanje ženske osvoboditve izpod patriarhata leta 2021 še lahko novo in nevideno?
A s kakšnim namenom? Ali v letu 2021, ko je vprašanje ženske emancipacije v filmski industriji tako na produkcijskem kot pripovednem nivoju nekaj povsem samoumevnega, to, da 64-letni režiser prikaže, kako se lahko ženske osvobodijo patriarhalnih okov, še predstavlja nekaj novega ali nevidenega? Film s tem rahlo staromodnim nazorom bolj cilja na zrelo žensko občinstvo, kot pa da bi zares posegel v prebojne družbene diskurze. S tega vidika film v prvi vrsti posreduje sporočilo o tem, da nikoli v življenju ni prepozno, da bi sprejeli spreminjajoče se družbene nazore, in če nas ta avtorjev pristop zadovoljuje, potem se ni težko prepustiti čarom filma, katerega zastavonoša je znova odlična Juliette Binoche. Vseeno pa Provostova novovalovska igrivost ob koncu filma deluje nekoliko zastarela, saj ne uspe slediti pristopom mlajših francoskih režiserk, ki dandanes iste teme načenjajo z veliko večjo mero svežine in vizionarstva. Prakso, v kateri nas v filmu Kako postati dobra žena o ženski emancipaciji poučuje moški v zrelih letih, lahko z vidika današnjih trendov v evropskem filmu opišemo zgolj kot dvolično.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
