Popolnoma nov stil filmske ustvarjalnosti je slogan, ki ga slovenski multipleksi navajajo v predstavitvi ameriškega filma Antebellum: Zlo v meni. Trditev je izredno drzna, sploh za film, ki se z oznako grozljivke v kontekstu komercialnega filma postavlja v vrsto z mnogimi dokaj plehkimi izdelki tega žanra. Iz česa torej oglaševalci črpajo samozavest, da ta film predstavljajo kot domala revolucionarnega?
Vse skupaj se začne s prizori iz časa ameriške državljanske vojne, ko je suženjstvo še vedno v polnem razmahu, kruti lastniki zemljišč pa se iz dneva v dan nasilno izživljajo nad nemočnimi delavci. V tem neusmiljenem okolju Eden (igra jo glasbenica Janelle Monáe, na sliki) načrtuje pobeg s plantaže in film se do tod zdi kot povsem direktno podoživljanje oskarjevskega zmagovalca 12 let suženj (12 Years a Slave, 2013). Vendar se pripoved nato nenadoma spremeni. Po eni izmed krutih noči se Eden nepričakovano zbudi v začetku 21. stoletja kot Veronica Henley, ugledna sociologinja in avtorica knjig na tematiko rasizma v sodobnih ZDA. In od tod naprej stvari postanejo še bolj čudne – Henleyjevo kmalu ugrabijo in film nas nato znova prestavi nazaj v 19. stoletje, le da zdaj generali in sužnji opletajo z mobilnimi telefoni, s čimer gledalca postavijo v stanje začudenja in ugibanja.
Na tej točki postane jasno, zakaj komercialni distributerji menijo, da je ta film prelomen. Podjetje Blitz je kot predstavnik velikih ameriških studiev v komercialne kinodvorane poslalo nič manj kot art film, kjer je obkrožen z instantnimi žanrskimi filmi pač videti kot nekakšen grdi raček. Drugače povedano: v okolju multipleksov Antebellum morda res daje vtis inovativnosti, a takoj ko ga primerjamo s siceršnjo svetovno art produkcijo, hitro uvidimo, da je film bistveno manj daljnosežen. Njegovo inovativnost lahko razblinimo že s podatkom, da smo denimo v evropskem filmu prav lani že videli sila podoben film, namreč francoski celovečerec Zombi otrok (Zombi Child, 2019), v katerem je režiser Bertrand Bonello v zelo podobnem žanrskem okviru grozljivke nizal primerjave med kolonializmom nekoč in danes. Za nameček se oba filma ponašata z zelo podobnim sklepom, da so vztrajajoča okovja zgodovinskih bremen tisti pravi vir strahu, ki še danes poraja travme pri potomcih nekdanjih izkoriščanih delavcev na plantažah. Antebellum lahko brez težav označimo za bistveno bolj spektakularno in gledalcem prijaznejšo različico Zombi otroka.
A čeprav Antebellum ni tako sijajen, kot nam zatrjujejo napovedi, vendarle ima nekatere odlike. Režiserja Gerard Bush in Christopher Renz sta že s svojim prvencem ustvarila pripovedno presenetljiv in izzivalen film, ki sta ga kot nekakšno provokacijo poslala v srce ameriškega komercialnega filma. Spektakularna vizualna kulisa in odmevna igralska imena pravzaprav zakrivajo, za kako artističen film gre, tak pa bi prej spadal na evropske filmske festivale kot v multiplekse.
Film morda res nima takšne socio- loške in zgodovinske globine, kot bi jo lahko imel, saj pretirano stavi na bravurozne in velikopotezne vizu- alije. A je z duom Bush-Renz ameriš- ki film dobil izredno obetaven avtorski tandem, ki bo očitno hitro posegel v sam vrh ameriškega filma. Zdaj lahko upamo, da bo tovrstno tveganje še naprej ostalo njuna osrednja slogovna poteza in da se ne bosta kar tako predala čarom hollywoodskega ustvarjanja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
