(INTERVJU) Metka Krašovec mi je rekla: Tomaž, ti si kipar!

Ptujčan Tomaž Plavec (1972) je akademski slikar, grafik in kipar. V svojem mestu je prisoten z mnogimi umetniškimi intervencijami v prostor - mozaiki, likovna oprema hotela Primus, spominski stebri petih Rimskih iger. Zadnja leta je bolj kipar in grafik kot slikar. Med odmevnimi projekti so Šumari, skulpture iz aluminija, nastale v sodelovanju s tovarno Talum.

Od 23. septembra je v dominikanskem samostanu na Ptuju na ogled Plavčeva razstava skulptur Kovanec v fontani, od 29. septembra pa je v novi Mali galeriji mesta Ptuj na ogled še razstava njegovih del na temo begunstva, ki so bila pod naslovom Ljudje morja - Gente di mare pred dvema letoma razstavljena v Benetkah in Neaplju.

V Mariboru ga poznamo po klopi Kaluma ob Andragoškem zavodu v sklopu Zgodb o klopeh in ljudeh. Kal-Uma kot kaljenje uma, v povezavi z ljudsko univerzo in medgeneracijskim povezovanjem, ali kot kalitev umetnosti oziroma umetnika, skriva pa v sebi tudi material - aluminij, ki ga zelo pogosto uporablja Plavec. Klop iz aluminija in lesa združuje staro in reciklirano z novo nastajajočim in sodobnim.

Ste umetnik, ki je zelo vezan na svoje okolje, Ptuj, in ste v tem mestu tudi zasnovali precej javnih obeležij - mozaiki, likovna oprema hotela Primus, spominski stebri ... Kako je umetniku odtisniti pečat v rodnem mestu?

"Zmeraj sem se kot umetnik moral eksistencialno znajti. Sodeloval sem z mnogimi, risal pri arheologih, delal delavnice z mladino, mozaike. Bil sem zraven pri nastajanju Rimskih iger. Pečat je kot dvorezen meč, imaš svoj zgodovinski zapis, hkrati pa si izpostavljenost kritiki, ki pa ti včasih ni najbolj naklonjena. V celoti pa gledam to kot genius loci in večinoma se rad podoživljam v teh delih in trenutkih, ko sem sodeloval s kopico prijateljev."

​Vedno v neke vrste izolaciji

Ta čas je na ogled razstava skulptur v dominikanskem samostanu Kovanec v fontani, druga razstava pa je na ogled v Mali galeriji mesta Ptuj. Korona in zapovedana epidemija sta najbrž zelo spremenili okoliščine, dostopnost, obiskanost pa najbrž tudi vaše ustvarjanje.

"O zmešnjavah glede korone je bilo že preveč povedanega. Umetnik je, če se lahko pošalim, vedno v neke vrste izolaciji. Iztisnili smo svoj maksimum, razstava v 'dominkancu' poteka in je zelo dobro obiskana, ker nekako kot magnet privlači gledalce, željne dogodkov, še posebno v tem ukleščenem času."

Mnogi akademski slikarji v zreli fazi zaidete v kiparstvo. Ob vas je podoben primer tudi mariborski akademski slikar Jože Šubic. Kako se zgodi ta transfer? Spomnim se vaših prvih velikih skulptur za festival Arsana Pesem pred dvema letoma. Megalomanske skulpture vas privlačujejo?

"Da slikar zaide v kiparstvo, ni redkost. Pablo Picasso je bil oboje, prav tako Giacometti. Redkejši je transfer iz kiparja v slikarja. Na akademiji sem pogosto visel v pritličju pri kiparjih: Putrihu, Puglju, Miliću, Švari ... Moja prva profesorica, pokojna Metka Krašovec, mi je večkrat rekla: 'Tomaž, ti si kipar. Pa saj sem vedel. Njene besede so se globoko zarezale vame. Tu pa tam me je poslala dol modelirat. Festival Arsana pa je presenetil tako mene kot organizatorje. Večje forme v kiparstvu so pač posledice veličine dogodka pa tudi trenutka v umetnikovem ustvarjanju s pridihom ega."

Povezati staro in novo

Na razstavi v dominikanskem samostanu so skulpture, nastale v zadnjem letu. To leto je bilo zelo posebno, kako je zaznamovalo vaš opus iz različnih materialov - od lesa, železa do keramike? Tudi motivno je razstava zelo raznorodna - sprehajate se med figuraliko in abstrakcijo, portretno plastiko ...

"Razstava je raznovrstna, na videz brez koncepta, ampak povezana. Kar zajebancija je bila povezati prostor, stare skice, nove stvari, ki so se pa kar rojevale, in strah pred veliko razstavo.

Raznovrstnost razstave je tudi pokazatelj moje eksperimentalnosti, kjer se večina materialov poveže v zgodbo."

Križni hodnik samostana vas je posebej nagovoril in ustvarjali ste z mislijo na prostor?

"Imel sem srečo, da sem leto dni prej vedel, kje bom razstavljal. Križni hodnik je izziv za kiparje. Razstavo sem prilagodil prostoru, svetlobi in patini mesta."

Zakaj naslov Kovanec v fontani?

"Ker je na dvorišču 'dominikanca' vodnjak, ker opazujem ljudi, ki mečejo kovance v fontane, razmišljam o njihovih željah in vraževerstvu. Večkrat ga vržem tudi sam in tudi razstava je en kovanec v fontani, ker nisem prepričan, kaj sledi."

​Preplet patetike in bolečine

Je Ptuj dovolj umetnosti naklonjeno mesto, dovolj ustvarjalno zanimivo? Vi očitno vztrajate, Dušan Fišer tudi. In zakonca Forbici, vsa družina, ki so zasnovali pomembno prireditev Art Stays. Kot bi se z novo generacijo Ptuj v vizualni umetnosti malce prebudil?

"Ptuj je prepojen z umetnostjo, zato včasih dobiš občutek, da so ljudje tega naveličani; hkrati pa je konservativen in na umetnika pogosto gleda skeptično. Poln je vrhunskih umetnikov - igralcev, glasbenikov, likovnikov, režiserjev. Seveda se je Ptuj prebudil, žal pa poznamo tudi drugo skrajnost, ko si ljudje želijo več kruha kot iger.

Dušan Fišer se je več desetletij trudil, da smo dobili močno galerijo, prav tako Forbiciji, in tukaj lahko vsem samo zaploskam."

V Mali galeriji mesta Ptuj ta čas razstavljate Ljudi morja, ki ste jih 2018. predstavili v Benetkah in Neaplju. Tematika je begunska. Kako ste se lotili tega projekta in teme, ki danes ni nič manj boleče aktualna?

"Gente di mare, ljudje morja. Lepa pesem, ampak žalostna zgodba. Mislil sem že, da bo ta problem izginil in moja razstava zastarala, pa ni. Moji polomljeni čolni in vesla dobivajo vedno večjo težo. Žalostno. Material v delavnici me je preprosto vodil k ustvarjanju tega opusa. Gre za preplet patetike, kiparjevega mazohizma in bolečine."

Kako se spominjate vašega mariborskega projekta - klopi ob Andragoškem centru iz cikla Zgodbe o klopeh in ljudeh, ki vzbujajo po eni strani simpatije mesta in meščanov, po drugi strani pa kritike stroke. Kaj menite?

"Mojo klop Kaluma pred Andragoškim centrom imam v zelo lepem spominu. Še enkrat bi se rad zahvalil gospe Liljani Jarh za povabilo. Spomnim se, da sem bil kar težek, ker so me preganjali roki. Hkrati sem delal več stvari. Stroka bo pa dozorela. Mogoče bodo klopi kdaj odstranili, ampak če je moja preživela trume Olimpijinih navijačev, ki so hodili mimo na tekme v Ljudski vrt, bo še nekaj časa vzdržala."

Kaj je zdaj v vašem ateljeju na vrsti?

"Trenutno se posvečam dominikanski razstavi, ki potrebuje veliko pozornosti. Stisniti iz nje najboljše, kakšno stvar tudi prodati, jo preseliti še v kak lep prostor. Slikati nisem pozabil, prihaja pa tudi hladnejši del leta, ko se po navadi zadržujem v grafičnem ateljeju, doma na Grajeni pri Ptuju."