Melita Forstnerič Hajnšek
Na Malem odru je bila pretekli petek prva letošnja Literarna postaja Mariborske knjižnice z enim ključnih španskih pisateljev Jesusom Carrascom, ki je na tritedenski rezidenci založbe Goga v Novem mestu. Pri tej založbi sta izšla njegova romana Na prostem in Zemlja, po kateri stopamo. Carrascov prvenec Na prostem je kruta, hkrati pa lirična zgodba, ki je doživela izjemen mednarodni uspeh. Roman je leta 2013 postal knjiga leta v Španiji, odtlej je izšel že v 21 jezikih, pravkar pa so po njem posneli celovečerni film. Za svoj drugi roman je Carrasco prejel nagrado EU. Uvrščajo ga med nadaljevalce tradicije španskega ruralnega romana.
S pisateljem se je v Mariboru pogovarjala prevajalka njegovih obeh romanov Urša Zabukovec. Pogovor v angleščini je tolmačila Tjaša Šket. Žal je bilo malo publike kljub ekskluzivnosti dogodka. Ni pogosto, da se s pisateljem pogovarja prevajalka, kar odpira nov, redko obravnavani kod takih srečanjih.
Carrasco se je rodil 1972. v španskem mestu Badajoz blizu portugalske meje. Prvih dvajset let svojega življenja je preživel na podeželju, ta neposredni stik z naravo je zaznaven tudi v njegovi literaturi. Kasneje je živel v Sevilli, leta 2013 je izdal svoj prvenec Na prostem. Kot je povedala moderatorka in prevajalka, je roman nenavaden po slogu in vsebini. V knjigi ni ne imen za kraje ne za protagoniste. Fantek pobegne iz svoje vasi in na begu sreča starega pastirja. Zbližata se in skupaj bežita pred zasledovalci. Drugi roman, Zemlja, po kateri stopamo, s prvencem veže tema narave in nasilja. Carrasco sopostavlja dva različna odnosa med človekom in naravo - normalen, emocionalen in merkantilen odnos. Nekaj posebnega, kot pove prevajalka, je Carrascov slog, je zelo fizičen, skop, skoraj brez pridevnikov, skoraj brez dialogov. Kljub temu pa mu uspe ustvariti močno emocionalno atmosfero, kar je posebnost v današnjem literarnem svetu.
Tudi brez imen deluje
Avtor je prvenec posvetil svojemu očetu. Med razlogi je tudi ta, da je oče umrl pred izidom. "Pastir je podoben očetu, ki je učil brez besed." Prevajalka je priznala, da ji je knjigo v prevod priporočal španski prijatelj, češ "všeč ti bo, ta knjiga je Španija". Carrasco se strinja, da knjiga odseva Španijo, njeno pokrajino, ljudi. V mnogih knjigah je predstavljeno špansko podeželje kot tragično, kruto, ni pa to reprezentativno za celotno državo. "Španija je veliko več kot to." Se pa Carrascu zdi zanimiv tak uspeh knjige v drugih državah, denimo na Nizozemskem se odlično prodaja. Sam se sprašuje, kako je to mogoče, očitno je konflikt univerzalen. Čemu se je izognil poimenovanju likov in krajev? "Na začetku ni bilo namenoma, morda sem tudi malce len. Z imeni definiraš lik in ga omejiš. V samem procesu sem si imena pustil za konec, ko sem končal roman, pa sem videl, da tudi brez imen deluje. To daje romanu mističnost," pravi avtor.
"Lik fanta, ki je pobegnil, sem spremljal skozi pokrajino svojega otroštva, potem se je zgodba razvijala sama." Slog je poseben, fizičen, realističen, polno je detajlov. Carrasco izhaja iz izkušnje bralca. Ne mara, da avtor zapravlja njegov čas, zato se skoncentrira na bistvo. Nanj je močno vplival ameriški pisatelj Carver, ki ga je pri osemnajstih veliko bral. Pozna pa se tudi, da je delal petnajst let v oglaševanju, kjer je znal veliko povedati v zelo kratkih stavkih. "Zame je glavni izziv, da z minimalnimi elementi dam bralcu pravo izkušnjo, kot gledališče. Celotno zgodbo razvijam s skopimi elementi, to imam tudi sam rad kot bralec." Od španskih pesnikov ima najraje Hernandeza, Lorco, Juana de la Cruza, s katerim ga je seznanil oče. Sam ne piše poezije, ne bi si drznil.
Carrascov odnos do narave, ki je močno prisotna v njegovem delu, je zelo poseben. Ta tematika odseva današnje ekološke probleme. "Odraščal sem v vasici v centralni Španiji, moja igrišča so bila polja. Spominjam se te puste pokrajine, kjer poleti ni bilo nikoli dovolj vode. Kot petnajstletnik sem prvič slišal vesti o ozonski luknji in takrat sem se začel zavedati okoljske problematike. S prijateljem sem začel na skrivaj reciklirati, kar takrat v Španiji še ni počel nihče. Okoljski aktivist nisem nikoli bil, sem pa zelo zaskrbljen za naravo. Da sem prišel v Slovenijo, sem moral leteti s tremi letali, in pogosto se sprašujem, kako živeti skladno z naravo in hkrati potovati. Vidim spremembe: živim v Sevilli in vsako poletje imamo višje temperature. V mladosti smo imeli še lastovice, zdaj jih ni več. Zaskrbljen sem, kako bosta živeli moji hčerki, ko bo v Sevilli najbrž že 50 stopinj in ne bo dovolj vode."
Tišina in literatura
Religija ima v Carrascovih romanih pomembno vlogo. Kako pa je s konfliktom med religijo in vero? "V meni obstaja konflikt med religijo in vero. Vzgojen sem bil kot katolik, a pri sedemnajstih vere nisem več prakticiral, je pa bila dobra etična osnova. Marsikaj dobrega, dragocenega je mogoče iz katoliške vere izluščiti, sočutje, občutek za skupnost. Že v otroštvu sem bil osupel nad simboli, etično razsežnostjo biblije. Vse to se prepleta v moji literaturi. Zelo spoštujem vse religije, nisem pa veren, ne verujem. Ljudje potrebujemo vero v življenju, z njo lahko premostimo mnoge probleme." Prevajalka vidi prvo knjigo kot zelo optimistično, čeprav je v njej veliko nasilja, ima katarzičen konec. Drugi roman pa je temnejši, bolj pesimističen. Kot da nas v življenju združuje le bolečina, enost pa je mogoče doseči šele po smrti. Kaj pa tretji roman, kaj lahko pričakujemo v njem?
"Ni nujno, da se pisatelj zmeraj strinja s samim seboj. Sam se ne strinjam s sporočilom svoje druge knjige, mnenja sem, da nas povezuje veliko več, ne le bolečina, tudi ljubezen, izkušnje idr. Za tretji roman sem si zamislil nekaj bolj vedrega, komičnega. Mislim, da imam kar smisel za humor. Lepo je, ko pisatelj ljudi lahko nasmeji. To vidimo pri Oscarju Wildu, Cervantesu. V tretjem romanu nekako raziskujem jezik, trenutno sem v zadnji fazi, morda ga bom zaključil v Sloveniji, če bo slabo vreme."
Moderatorka je Carrasca vprašala o povezavi med tišino in literaturo. Velja za tihega človeka in rad ima tihe avtorje. Če se navežemo na letošnjega Nobelovega nagrajenca za literaturo Petra Handkeja, se o njegovih delih bolj malo govori, veliko pa o njegovih političnih stališčih. Je potrebno, da je pisatelj tudi javna osebnost, ali je dovolj njegova literatura? "Možno je oboje, pisatelj lahko svoje politične ideje izraža skozi literaturo ali na tvitterju. Sam raje svoje mnenje izražam skozi svoja dela. Če koga zanima moje mnenje o čemerkoli, mu ga povem. Javno pa ga ne izražam. Danes je veliko ljudi, ki javno izražajo svoja mnenja in ustvarjajo veliko hrupa. O sebi menim, da nisem javna osebnost, ampak le nekdo, ki želi ustvarjati literaturo. Po moje prav književnost lahko marsikaj predela, kar se dogaja okoli nas, a to se dogaja šele z zamikom. Pogosto ljudje določenih pisateljev ne berejo, ker se ne strinjajo z njihovimi političnimi prepričanji. Mislim, da tako ne bi smelo biti, ker se pisatelj igra z določenimi elementi in vnaša v svojo literaturo tudi pozicije, ki jih sam ne zastopa. To je v bistvu možnost literature in to bi morali sprejeti. Okoli mene je veliko ljudi, ki so različno misleči. Veliko izgubimo, če ne beremo pisateljev, s stališči katerih se ne strinjamo."
Nekaj časa je Carrasco s svojo družino živel na Škotskem. Hčerama je želel omogočiti dostop do tujega jezika, in ko je pred štirimi leti sodeloval na eni od prireditev Edinburškega festivala, so ostali. Škotska je zanj podobno eksotična kot za koga drugega Karibi. "Če odraščaš v velikem pomanjkanju vode, je zelena dežela nekaj posebnega. Tudi Slovenija je v tem pogledu varna."
Samozadostne literature
Kako pa je inkorporiran v velikanski hispanski knjižni trg? So njegovi romani brani in prodajani tudi v Latinski Ameriki, kot si mi z evropske perspektive najbrž idealistično predstavljamo? "Predstava o dobri sprejetosti španske literature v Latinski Ameriki je res idealistična. Smo sicer res skupnost, ki si delimo jezik, nekakšno skupno kulturo, obstaja neko bratstvo, kljub konfliktom, a v Argentini, Mehiki, Kolumbiji, na Kubi imajo lastno literarno tradicijo zelo močno, Marquez, Borges, Fuentes, Gabriela Mistral ... Vse te literature so torej nekako samozadostne. V Španiji so mojo prvo knjigo prodali v 15 tisoč izvodih, v Argentini pa v kakih 500. Preprosto imajo sami odlične pisatelje. Enako se dogaja na angleškem govornem območju in knjižnem trgu. Močna tradicija in knjižna industrija temu botrujeta. Tudi latinskoameriškim pisateljem je težko prodreti na španski trg, to je uspelo le nekaterim v 60. in 70. letih."
