(KRITIKA KONCERTA) Privlačna zasedba in redek repertoar

Narodni dom Maribor je ponovno gostil ugledne tuje in domače glasbenike. Poleg članov v Münchnu delujočega kvarteta saksofonov Arcis (Clausa Hierlukscha, Ricarde Fuss, Edoarda Zottija in Slovenca Jureta Kneza) sta nastopili ugledni turško-avstrijski pianistki, sestri Ferhan in Ferzan Önder. Kombinirana zasedba se je tokrat prvič predstavila slovenskemu občinstvu.

Priredba Prvega Simfoničnega plesa, op. 45 Sergeja Rahmaninova je s skladnim naraščanjem zvoka in napetosti napolnila dvorano z zvokom klavirja štiriročno in kvarteta saksofonov. Skladatelj ju obravnava skoraj kot dva kontrastna, a tesno prepletena ansambla. Saksofonisti so z izjemno občutljivostjo, zaokroženim tonom in premišljenimi frazami oblikovali srednji del stavka, ki slika za Rahmaninova značilno melanholično vzdušje. V preplet melodij v partih pihal se je nato ponovno diskretno vpletel perkusivno obravnavani part klavirja in sklepni del tega stavka se je izpel z očarljivim prepletom igrivega in temačnega, temperamentnega in liričnega.

Tako kot prejšnjo skladbo je tudi Suito iz baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva za tokratno zasedbo priredil Miha Ferk. Izbor sedmih stavkov je dobil zvočno očarljivo in prepričljivo podobo, ki smo jo spoznavali skozi zanimive, slogovno ustrezne ter dovolj povedne in temperamentne interpretacije. Čeprav je baletna suita prilagojena koncertni izvedbi, pa vsebinska plat glasbe razkriva njen izvirni značaj - je slikovita podlaga oziroma osnova dogajanju na odru. Kot taka pomeni poseben izziv v koncertni izvedbi. Člani kvarteta in pianistki so se v znano suito Prokofjeva poglobili natančno in z vsemi izraznimi sredstvi svojih glasbil skušali poustvariti mogočno zvočnost orkestra in tudi sugestivnost baletne predstave.

Po premoru je zvenela skladba, napisana ravno za kvartet saksofonov in klavirski duo - Ruska plesna suita še enega ruskega skladatelja, Alekseja Igudesmana (1973). Njeni stavki so pravzaprav niz potovanj skozi geografsko, folklorno (in zatorej tudi glasbeno) različne regije ruskih prostranstev: od Sankt Peterburga prek Ufe, Perma, Kazana, Kema in Moskve do Vladivostoka. Ves cikel odlikuje tematska enotnost, v kateri prepoznavni glasbeni material skladatelj pogosto podaja v kontrapunktu, medtem ko nikoli ne izstopi iz tonalitetnega območja. To, v kombinaciji s slogovnim eklekticizmom (ki seže od ljudske do filmske glasbe), daje Igudesmanovemu delu določeno brezčasnost in dostopno poslušljivost. Z vidika interpretacije je pa ravno zaradi te navidezne preprostosti resen zalogaj za celoten ansambel. Nastopajoči so kot posamezniki in kot celota podali tehtno, premišljeno in podoživeto interpretacijo. Ker je delo nastalo ravno za tokratno zasedbo, ne preseneča, da so glasbeniki tudi zato v Ruski plesni suiti lažje poiskali izraznost in jo bolj prepričljivo podali poslušalcem.

Člani kvarteta saksofonov Arcis se ponašajo z izvrstno tehniko in dovršeno spretnostjo ansambelske igre. Ponekod je bilo slišati negotovost pri intonaciji in barvi tona v višjih, tehnično problematičnih legah (predvsem sopranskega) saksofona, kar pa ni v večji meri zmotilo splošnega vtisa. Ta zasedba mladih glasbenikov ima za seboj dobro desetletje upravičenih mednarodnih uspehov, kajti muzicirajo sproščeno, uigrano in - kar je najpomembnejše - usmerjeno v povednost. Izjemna lepota, polnost in mehkoba tona pa še izraziteje odlikujejo igro sester Önder, ki sta se popolnoma zlili s kvartetom saksofonov, a bi ju z veseljem slišali tudi v obliki solističnega recitala (kajti večinoma nastopata kot klavirski duo).

Nastop kvarteta saksofonov Arcis in dua Önder bi lahko doživeli kot osvežitev sicer nikakor ne monotonega (kvečjemu nasprotno) komornega cikla mariborskega Narodnega doma. Omenjeno osvežitev bi lahko prepoznali tako v obliki nevsakdanje, zvočno privlačne zasedbe kot tudi z vidika repertoarja, kakršnega le izjemoma slišimo v sklopu komornih koncertov. Kljub temu je treba pripomniti, da je ta sicer izrazito tematski ("ruski") spored pogrešal večje slogovne kontraste, kakršne pa bi izvajalci in snovalci zlahka našli znotraj zakladnice ruske klasične glasbe - sploh glede na to, da brez zadržkov posegajo tudi po priredbah orkestrskih del.

Koncert je zvenel na visoki tehnični ravni, prinesel pa je tudi dovolj umetniške komunikativnosti, čeprav kot celota ni pustil vtisa estetskega presežka. Precej trivialna in pravzaprav moteča pa je bila izrazita samopromocija kvarteta saksofonov z nagradno igro ter ponujanjem zgoščenk na prodaj v avli. A končni vtis (ki verjetno presodno oblikuje vtis celote) je kot pozitivnega vsekakor potrdil dodatek: Hačaturjanov Galop.