Mladi francoski čembalist Jean Rondeau (1991) je v manj kot desetletju osvojil svetovne odre in srca ljubiteljev klasične glasbe. Karizmatičen, navdihnjen, opremljen z izpopolnjeno prstno tehniko in globokim glasbenim znanjem, v zgodovinsko korektne interpretacije baročnega repertoarja vnaša izjemno svežino subjektivnega pristopa ter nagovarja poslušalce z intimnimi povednimi, angažirajočimi interpretacijami.
Študiral je pri slavni Blandine Verlet na Conservatoire Superieur de Musique v Parizu, nato pa se je izpopolnjeval še na Guildhall School of Music and Drama v Londonu. Leta 2012 je, komaj 21-leten, osvojil prvo mesto na mednarodnem tekmovanju Musica Antiqua v Brugesu in postal najmlajši zmagovalec v zgodovini tega uglednega tekmovanja. Njegovo muziciranje je bilo opisano kot "možato, neposredno in globoko človeško", zabeleženo pa je tudi na že desetih albumih, ki jih je od leta 2015 posnel ekskluzivno za založbo Erato.
Nazadnje je v svoj obsežni repertoar uvrstil Bachove Goldbergove variacije - epohalno delo, ki velja za enega temeljev in viškov celotnega, šest stoletij obsegajočega čembalskega repertoarja. Po tem izjemno obsežnem, tehnično in estetsko zahtevnem ciklu da capo teme ter tridesetih izrazito polifonih in bogato okrašenih variacijah posegajo le najbolj virtuozni glasbeniki, ki poleg visoke tehnične pripravljenosti premorejo tudi mentalno in čustveno zrelost. O Rondeaujevih interpretacijah je bilo že velikokrat povedano, da puščajo vtis glasbenika dvojnih let tega mladega virtuoza. Zato ne preseneča, da so tudi Goldbergove variacije pod njegovimi prsti zaživele s prav posebno pričevalnostjo in očarale že mnoge. Poleg tega, da so v preteklem letu izšle v obliki dvojnega albuma, jih Rondeau trenutno predstavlja na evropski turneji, ki ga je, med Berlinsko filharmonijo, Frankfurtsko opero, Concertgebouwom v Amsterdamu, Lisztovo akademijo v Budimpešti in Pariško filharmonijo, pripeljala tudi v Ljubljano.
Arija z različnimi variacijami za čembalo z dvema manualoma, BWV 988 je ena izmed večjih Bachovih zbirk, s katerimi je razkazal svojo nepreseženo mojstrsko tehniko kontrapunkta - v tem kontekstu sodi k Umetnosti fuge, BWV 1080 in Glasbeni daritvi, BWV 1079. Hkrati pa v tem ciklu prepoznamo tudi Bachovo enkratno inventivnost pri slikanju različnih značajev in vzdušij, zato so Goldbergove variacije za vsakega čembalista tudi nepresušen vir navdiha pri snovanju interpretacije. Jean Rondeau se je na njih odzval z izjemno občutljivostjo do slehernega detajla. V različnih melodičnih figurah, kontrapunktičnih posegih in harmonskih popestritvah teme je prepoznal izrazit retorični potencial, ki jim ga je nadel skladatelj. Iz njega je stkal čustvene svetove posameznih variacij in hkrati razkril marsikatero njihovo kompozicijsko skrivnost. Prav tako pa je celotnemu ciklu nadel uravnovešeno in homogeno podobo, kajti podal ga je kot neločljivo celoto z enotnim dramskim lokom. Fraze je oblikoval s posebno finim in pastoznim legatom, zato je čembalo pod njegovimi prsti zvenel bolj "pevsko" kot "klavirsko", kot vsestransko glasbilo, iz katerega je Rondeau izvabljal bogat spekter dinamičnih in barvnih odtenkov - vse v funkciji izraznosti izjemno liričnega značaja.
Rondeaujeve Goldbergove variacije so bile skoraj toliko Rondeaujeve, kot so Bachove. S svojim nastopom je do skladatelja spoštljivo, decentno in komaj opazno razgalil sebe kot interpreta, umetnika, človeka. Kdor ni prisostvoval dogodku, si bo težko predstavljal, da je v ogromni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma mogoče doživeti kaj tako intimnega, eteričnega. Prisotni bomo vtise zagotovo še dolgo nosili s seboj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
