Kritiška nagrada za "nesamoumevno kontekstualizacijo"

S tretjo kritiško debato se je v soboto v Rogaški Slatini zaključil 19. Festival Pranger. V petek zvečer je bil v Aninem dvoru tradicionalni zaključni večer s pesniškimi branji in podelitvijo letošnje Stritarjeve nagrade.

Razbiranje vpisovanja mnogih vrst ideološkosti v literaturo

Nagrado podeljuje Društvo slovenskih pisateljev že četrt stoletja in 25. nagrado za izredne dosežke na področju literarne kritike mlajših generacij je dobil Muanis Sinanović. Komisija za Stritarjevo nagrado 2022, ki so jo sestavljali Robert Kuret (lanskoletni nagrajenec in predsednik žirije), Veronika Šoster in dr. Zoran Pevec, je v utemeljitvi izpostavila, da je za Sinanovićevo pisanje značilno "razbiranje vpisovanja mnogih vrst ideološkosti v literaturo in tudi v sam razmislek o njej". "Ena od najbolj opaznih kvalitet njegovih kritik je nesamoumevna kontekstualizacija, pa naj bodo to različne literarno-umetnostne tradicije ali pa teoretično-filozofski okviri, ob čemer literaturi in sebi ne dopušča ležernosti in jo bere kot izrazito sodobni oziroma današnji bralec, ki se zaveda družbeno-zgodovinskega trenutka, v katerem živi in ki včasih bolj, včasih manj vidno vpliva na oblikovanje literarnih del in način njihovega vrednotenja. Za to je potrebna tudi določena osebna senzibilnost, ki si jo Sinanović kot kritik tudi dopusti. A pri tem je treba poudariti, da ne gre za zapiranje literature v neki zasebni kontekst, ampak da se osebna interakcija dogaja na nivoju, kjer je izrazito pogojena z bivanjem tako v zgodovinskem momentu določene družbe kot v specifikah literarnega ali kulturnega miljeja v Sloveniji. Ravno zaradi tega lahko tudi ugotovimo, da njegove kritike zaznamuje prepoznaven slog, ki potrpežljivo artikulira večplastnost tako literarnega dela kot konteksta, v katerem se nahajata literatura in kritik sam." Žirija ceni še, da njegovo delo "zaznamujejo tudi zareze in prenavljanje lastnih pristopov".

Sistemska nezadostnost pri podpori kritiškega poklica

Muanis Sinanović se podelitve nagrade ni udeležil, bil je na pesniškem gostovanju v Berlinu. Pripravil pa je zahvalni govor, v katerem je med drugim izpostavil, da je zanj kritika "v enaki meri kreativno delo kot pisanje literature. Literarnega dela ni brez dela bralca in idealen kritik je tudi idealen bralec, ki s svojim slogom delo ne zgolj konceptualizira, temveč v kritiki tudi razkriva svoje notranje izkustvo branja, prav tako kot pesem razkriva neko izkustvo sveta. Veseli me, da je žirija v mojem primeru pripoznala to celovitost in potrdila, da se obe vlogi lahko združita v eni osebi, ne da bi se medsebojno spodbijali."

Kritika ima nepogrešljivo vlogo v literarnem procesu, "zato je treba še enkrat več, kljub rahlemu izboljševanju, opozoriti na sistemsko nezadostnost pri podpori kritiškega poklica. Honorarji za opravljeno delo so še vedno prenizki in ideja, da bi kritičarka ali kritik svojo eksistenco temeljila na kritiškem delu, trenutno deluje utopično. Če želimo imeti podprto literarno produkcijo, moramo imeti tudi ustrezno podprto kritiško. Ni malo nadarjenih kritikov, ki se zgodaj odpovejo svojemu poklicu ravno zaradi nezmožnosti preživetja na svojem področju, hobi pisanja pa si iz spoštovanja do tega dela, ki zahteva ustrezno koncentracijo in čas, ne želijo."

Kot je spomnila direktorica Festivala Pranger Urška P. Černe, je bil Muanis Sinanović na festivalu tako izbrani kritik kot izbrani pesnik. Sam je v posredovanem govoru o festivalu zapisal, da je "odlično zastavljen, organiziran, miselno izzivalen ter obenem sproščeno uživaški". Odlična definicija prodornega kritika seveda. Takšen se je festival zdel tudi v petek zvečer, ko je bralo poezijo šest od devetih izbranih pesnic in pesnikov, Natalija Milovanović, Cvetka Lipuš, Kristina Hočevar, Meta Kušar, Kristina Kočan in Jernej Županič. Pridružila se jim je posebna gostja, pesnica in pobudnica festivala Lucija Stupica, ki se je spomnila nekaterih izjemnih trenutkov in dogodivščin festivala. S pogledom nazaj je tako rekoč napovedala naslednji, jubilejni 20. Pranger. Da izbira okolja ni bila naključje, da so se vezi v dveh desetletjih utrdile in da se tako festival kot gostitelji tega zavedajo, je bilo razvidno tudi tokrat.