Mariborska koreografinja mednarodnega slovesa Valentina Turcu je kot avtorica baleta Smrt v Benetkah na glasbo Gustava Mahlerja spet potrdila svojo visoko umetniško kvaliteto. Libreto, koreografijo in režijo je ustvarila po klasičnem literarnem delu Thomasa Manna v stilu sodobnega plesnega gledališča na fragmente sedmih od desetih simfonij Gustava Mahlerja, ki so polne globokega človeškega nemira v nenehnem iskanju ljubezni in lepote. Poudariti je treba, da je balet Smrt v Benetkah nastal kot koprodukcija dveh gledaliških hiš: HNK Zagreb in SNG Maribor. Hrvaško občinstvo je s posebno naklonjenostjo in pozitivnimi kritikami videlo to umetniško delo že spomladi, 9. novembra pa so ga na mariborskem velikem odru z dolgimi aplavzi premierno pozdravili Mariborčani.
V prizadevanju, da doseže jedro Mannove novele, v kateri umetnik omaguje zaradi usihanja svoje ustvarjalnosti in zato odpotuje v Benetke, da bi obudil ustvarjalne sokove, vendar obenem čuti, da se mu življenje kruši in izmika, Valentina Turcu uvaja lik, ki ga poimenuje Angel smrti. Ta gledalcem metaforično sugerira usodo umetnika in je navzoč kot svarilni element, ki se mu ni mogoče izogniti. Mannovo atmosfero dekadentnega obdobja prve polovice 20. stoletja koreografinja razbija z elementi današnjega časa, kot so vložki sodobne glasbe, selfiji, nogomet in tudi z nenehno prisotnostjo skupnega imenovalca vseh časov - smrti, ki jo samo posamezniki z globoko bolečino lahko prepoznajo. Ob glasbi Gustava Mahlerja drama-balet pridobiva še eno razsežnost, ki jo avtorica vizualizira na svoj prepoznavni način. Spontano prepleta zahtevno baletno tehniko z dramskim dogajanjem. Prostor, ki ga gledalci opazujemo, je oblikovan minimalistično in funkcionalno čisto. Scenograf Marko Japelj je izkoristil vse možnosti gibajočih se kubusov in omogočil nemoten razvoj dramaturgije. Za kostume Alana Hranitelja lahko rečemo, da ponujajo popoln vizualni užitek. Večinoma usmerjeni v kontrast med črno in belo so v prosojni luči Aleksandra Čavleka pripovedovali svojo zgodbo mondenih turistov iz različnih delov sveta, zbranih na beneški plaži. Prizor nočne more je ob pretresljivem gibanju dajal srh vzbujajoče občutke tudi po zaslugi uniformiranih trikojev v bež barvi in grobih črnih čevljev z visoko peto, v katerih so plesalci delovali nadrealistično.
Na premieri je umetnika Gustava von Aschenbacha upodobil zagrebški gost Takuya Sumitomo. Plesalec dobre plesne tehnike, lahkotnih skokov, zanesljiv v podržkah je potreboval nekaj časa, da se čustveno odpre, kar mu je nedvomno in prepričljivo uspelo v finalnem prizoru smrti. Njegov lik je podprla Jelena Lečić, odlična v vlogi Aschenbachove žene. S svojo dramsko izraznostjo obupane pa tudi posesivne žene je nakazovala slutnjo prihajajočih dogodkov. Angel smrti, Sytze Jan Luske, je s plesočim telesom in izrazno mimiko vodil umetnika do vrat smrti, enkrat kot bog Hermes, drugič kot Dioniz, tretjič kot Demiurg, z vedno istim namenom, pokazati ničevost človeka in njegovih estetskih in moralnih vrednot, ki obenem nagovarjajo gledalca z vprašanji, kaj je estetsko in sprejemljivo, kaj je samo človeško, kaj je usoda in kaj je nemogoče doseči v tuzemskem človekovem bivanju. Ključni lik, ob katerem se vsiljujejo vprašanja, ki razjedajo Aschenbacha, je učlovečen v mladem Tadziu (Jan Trninič), ki s svojo mladostjo in lepoto buri domišljijo umetnika. Tenka meja med lepoto in čutnostjo v umetnikovem doživljanju mladega fanta nagovori gledalca z nevednostjo mladega bitja. Jan Trninič se je občuteno dotikal te meje, in kar je najvažnejše, lika ni banaliziral.
Prispevek mariborskega ansambla k celovitosti zgodbe je bil na enaki umetniški ravni kot ključne vloge. Pravzaprav sploh ne moremo govoriti o ansamblu v klasičnem pomenu besede, kjer plesalci samo dopolnjujejo dogajanje oziroma so njegov okvir. Vsak posameznik, par, skupina gostov hotela na plaži Lido so imeli svojo zgodbo in medsebojne odnose. Izvrstna Branka Popovici in Filip Jurič sta prinesla na oder pridih dekadentnih ruskih plemičev. Povsem drugače je učinkoval nemški par (Tanja Baronik in Segiu Moga), zadržan in nekoliko odmaknjen od drugih gostov. Kljub nevsiljivosti, ki je bila značilna za njuno interpretacijo, sta s svojo navzočnostjo polno učinkovala, tudi ko nista bila v ospredju dogajanja. Vdova Bella (Olesja Hartmann Marin) je subtilno s svojimi minimalističnimi gibi prepoznavala Aschenbachovo stisko in bližino smrti. Kot protiutež težkemu in morečemu ozračju od časa do časa v ospredje pripleše mlad zaljubljen par (Catarina de Meneses in Ionut Dinita) kot simbol upanja v življenje. Poljska družina (mati Monja Obrul in tri hčerke ter sin Tadzio) je s pravo mero povezovala dva svetova - realnega in umetnikovega.
V vlogi Gustava von Aschenbacha smo imeli na zadnji v ciklusu sedmih predstav priložnost videti Antona Bogova, ki je s svojo umetniško močjo dodal še dragocen naboj dramatiki predstave. V slehernem trenutku njegovega bivanja na odru smo čutili notranji nemir, bolečino in obup. Uspelo mu je posredovati ključno sporočilo tako knjižnega dela Thomasa Manna in glasbenega učinka Mahlerjevih simfonij kot koreografije Valentine Turcu. Ustvaril je lik na najvišji ravni - na umetniški ravni.
Ni dvoma, da je predstava Smrt v Benetkah pustila močan umetniški vtis, kljub temu pa bi si želeli glasbo v živo
