Maribor - spodrezan, a zdaj menda spet urban

Toliko evidentiranja preteklosti, kot ga premore Maribor, imajo malokje, je rekel v torek zvečer Tone Partljič. Od Rudolfa Gustava Puffa do Bruna Hartmana. Ampak tudi toliko debatiranja o identiteti, mentaliteti, viziji in še čem, kot ga ustvarja to mesto, nima nobeno drugo, dodajamo. In mediji mu ob tem očitno radi podržimo štango ali ogledalo. Tudi pogovorni večer z dvema Prešernovima nagrajencema za življenjsko delo in dvema doktorjema spada v to kategorijo. Formalno spada v festival v Cankarjevem domu, ki se mu reče Maribor je naš. Ko smo slišali, da se bo "Maribor predstavil v Ljubljani", nas je, priznajmo, resno zaskrbelo. Takšne regresije v tej sicer nikoli preveč zdravi zgodbi o dveh mestih v 21. stoletju vendarle ne bi pričakovali. Potem se je dogajalni sklop na srečo preciziral kot zaznamovanje 100. obletnice Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Ob predstavah vseh treh segmentov največjega kulturnega zavoda v državi - Drame, Opere in Baleta - v glavnem programu festivala sta v spremljevalnem med drugim dva pogovorna večera, kot si ju je zamislil Tone Partljič. O Mariboru se je sklenil pogovarjati z Mariborčani oziroma tistimi, ki to niso, ampak ga dobro poznajo. V prvem večeru, ki ga je po Brvarju oziroma Zorku Simčiču poimenoval Mesto spodrezanih korenin, je bil iz druge kategorije ddr. Igor Grdina.
Partljič je priznal, da se je to, da bodo "Maribor predstavljali Ljubljančanom", zdelo deplasirano še komu, ampak ne glede na pomisleke se je v torek zamisel torej začela uresničevati. Publika sicer ni garancija smisla, je pa lahko dober alibi. V Klubu Cankarjevega doma je bilo skoraj 40 poslušalcev. Ne samo Mariborčanov v Ljubljani in (verjetno) ne samo moderatorjevih prijateljev. Zamislil si je, da bi se pogovarjali o naslednjem: ali je Maribor provinca ali ne, kakšen je bil odnos med nemškim in slovenskim Mariborom, kakšen je odnos med Mariborom in Ljubljano in "kaj ima Maribor, česar drugi nimajo". Kajti Maribor je imel trenutke, ki jih drugi niso zmogli - od Slovenskega naroda z Josipom Jurčičem prek Maistra do pekrskih dogodkov in vstaj. "Od časa do časa mesto naredi nekaj, česar kdo drug ne," je prepričan Partljič.
Dr. Jerneja Ferlež je sodelovala predvsem kot dobra poznavalka "nemškega Maribora", med drugim je pripravila razstavo in katalog Nemci v Mariboru, ki je bil eden večjih in najbolje obiskanih projektov Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Povzela je historiat odnosov med nemškim in slovenskim prebivalstvom v mestu. Trenja so kulminirala proti koncu 19. stoletja, pred prvo svetovno vojno je 80 odstotkov prebivalcev kot občevalni jezik uporabljajo nemščino, med obema vojnama pa je slovensko prebivalstvo prevzemalo kulturno in politično moč, ne pa še gospodarske.

Pesnik več ne sliši prave mariborščine

Andrej Brvar je najprej retorično vprašal, ali se zavedamo, kako mlada etnija in država da smo. Združeni šele od leta 1945 se še vedno učimo in Ljubljana se še uči biti prestolnica. Morda zato še vedno ne čuti zadnje vasi na Goričkem in morda zato "ne šmirglamo" porabskih Slovencev. Maribor pa je na Slovenskem sto let, od Maistrove akcije, in zgodovinsko gledano to ni dolgo obdobje. Potem je obnovil svojo kompleksno tezo o mestu spodrezanih korenin, ki jo je prvič in najbolj jasno razgrnil v spremni besedi k Mariborski knjigi. Torej: mesto je ostalo z Maistrovo akcijo brez nemške in (malo)meščanske identitete, z industrializacijo je pridobilo mestno-delavski značaj, ki pa se je z drugo svetovno vojno izgubil. Privzelo je priseljensko, polruralno proletarsko mentaliteto in potem, v poznih letih rajnke socialistične Jugoslavije, zdrsnilo na lumpenproletarsko. Kar se je zgodilo zato, ker je proletariat "izgubljal partijsko zavest". V devetdesetih je mesto izgubilo še zadnjo od identitet in še zdaj ne ve, kaj je. Brvar opaža ruralizacijo na vseh področjih, tudi govorica, ki jo sliši na ulici, več ni prava mariborska, ampak ima po njegovi oceni vedno več primesi dialektov z Dravskega polja. Vendar je prepričan, da je z izvolitvijo novega župana Maribor "vendarle presegel ruralnost in se odločil za urbanost". Ta bi se nam po Brvarju sicer lahko zgodila že z Evropsko prestolnico kulture, če bi imela ekipa Mitje Čandra proste roke.

Vsi ne moremo biti rojeni v mestu

Igor Grdina ne mara poveličevanja narojene meščanskosti. "Vsi ne moremo biti rojeni v mestu, vendar znamo v mestu vseeno funkcionirati." Diskvalificiranja predpreteklega mariborskega župana kot kmetavzarja pa pozabljajo vsaj to, da je meščanom dal trg, na katerem so potem lahko izvajali vstaje proti njemu. Najbolj napredna stvar v kulturni prestolnici so bile "urbane brazde" (kar je, dodajamo, po svoje vnos ruralnega), ampak je naslednja mestna oblast žal pokosila rastline, ki so zrasle na njih.
Glede razmerja med nemškim in slovenskim Mariborom je najprej razložil, da občevalni jezik iz popisa prebivalstva pač ni enako kot materni jezik ali nacionalnost, nato pa opozoril, da slovensko zavedni meščani nikoli niso zagovarjali enojezičnosti, zlasti ne pri intelektualcih, medtem ko nemški prebivalci mesta niso hoteli deliti z nikomer. Ottokar Kernstock si je mesto raje predstavljal požgano in v ruševinah kot slovensko - in to ni "ravno urbani odnos", misli Grdina. Ne gre idealizirati tistih, ki so bili prej, ob prelomih pa je bila zmeraj tudi kontinuiteta.

Maribor kot svetovni rekorder v številu medijev na prebivalca

Ne misli, da bi morali kar naprej tarnati, da Maribor ni dovolj meščanski, navsezadnje je imel v vsakem obdobju vsaj na enem področju nekaj izstopajočega, od judovske skupnosti do Pandurja. V tem trenutku pa da ima "največje število medijev glede na število prebivalcev na svetu". To, da se Ljubljana za nič ne zmeni, pa je lahko tudi prednost, saj pomeni, da "te tudi nihče ne ovira. Maribor je napredoval, kadar se Ljubljana ni zmenila zanj".

Nihče ni nobenega vžgal

Jerneja Ferlež je dodala, da je bilo mesto v zadnjih desetletjih kljub eksistencialnim problemom vseeno plodno za vznik iniciativ, ki temeljijo na drugačnih načinih delovanja, opozorila pa je tudi na neenoznačnost preteklosti in dvosmernost relacije središče-provinca - vsako mesto je v razmerju do nekega mesta središče in v razmerju do drugega mesta provinca. Proti koncu so se začeli spraševati o zamrli ideji regionalizacije in njeni smiselnosti. V debato se je kot poslušalec vključil še Tone Peršak, bolj s pozicije nekdanjega župana kot nekdanjega ministra za kulturo, in dodal, da v sodobnih relacijah ne gre več za to, kdo je prvi in kdo drugi, temveč mesta gradijo svojo lastno vizijo in identiteto in se ne menijo za to, kaj jim pripisujejo drugi ali kaj drugi mislijo o njih.
Tone Partljič je pogovor zaključil s sklepi. Prvič, očitno je, da nam ne bo nihče pomagal - in tega tudi ne pričakujemo. Drugič, ni vse tako slabo. In tretjič, "nihče ni nobenega vžgal".