Po zavitih poteh ženske zgodovine

Zavita, ovinkov, okljukov polna kraška cesta, posejana s številnimi naravnimi lepotami in bogato zgodovino, se je izkazala kot nalašč za prvo destinacijo nove pridobitve slovenske turistične ponudbe. "Se opravičujem, ovinki so mea culpa. To je res lep del Krasa in želela sem, da se po njem zapeljemo, če smo že tukaj," je svoje vodenje začela Jasmina Jerant, ena izmed avtoric vodnika Po svoji poti, prek katerega nas Mesto žensk popelje na 25 izletov po slovenski ženski zgodovini. Ta je prav tako zavita kot kraška cesta, neizprosna kot kraška geografija in hkrati prelepa kot tamkajšnja narava ter premalo poznana kot tamkajšnja preteklost. "Me obiskovalke smo obeležje teh velikokrat pozabljenih slovenskih žensk, ki se jim niso postavljali spomeniki ali trgi," je dodala soavtorica Tea Hvala.

Kopriva nikoli ne pozebe

Cesta nas je tako ponesla v Koprivo, rojstno vas pisateljice Branke Jurca. Že v avtobusu sta se začela obujanje otroških spominov na njena dela in spraševanje, kako to, da je kasneje v življenju kar nekako izginila. "Čakaj, kaj je že napisala?" Ko zorijo jagode, po knjigi je bil tudi posnet film v režiji Rajka Ranfla. "Ja, seveda, pa zbirki Pot v svobodo in Stekleni grad. Bila je tudi urednica revije Ciciban, kot učiteljica pa velika promotorka bralne značke." Na poti smo zapeljali še skozi Ponikve, kar je bila iztočnica za še eno zanimivost, ki jo je mimogrede navrgla Jasmina Jerant: "Tukaj je živela in delovala Veronika Zlobec, ki je podpirala štiri vogale doma, da je njen mož Ciril lahko pisal." Nekaj minut zatem smo se ustavili na razbeljenem kraškem tlaku in se po tesnih uličicah prebili do rojstne hiše s spominsko tablo, ki so jo postavili ponosni domačini.

"Velja za prvo socialnorealistično pisateljico v nekdanji Jugoslaviji in zaradi občutljivosti za stiske navadnega človeka je bila tudi ena najboljših predstavnic te literarne smeri. Kljub temu je bila v nacionalnem književnem kanonu - nekateri pravijo, da namerno - prezrta, zato pa je na poseben način kanonizirana na Krasu. Na Primorskem je veljala za pravo rock zvezdo," je pojasnila vodnica, ki jo je dvakrat v življenju tudi srečala. Kraševci so ji posvetili Brankino pot, ki vodi od Koprive do vasi njenega očeta, in po njej se še danes radi sprehajajo med kraškim kamnom in divjimi jagodami. Jurca je z družino živela tudi v Mariboru, a se je po nemški okupaciji preselila v Ljubljano in se tam hitro pridružila odporniškemu gibanju. Kmalu po začetku vojne so jo Italijani poslali v taborišče Gonars, Nemci pa kasneje Ravensbrück. "Sojetnice so pripovedovale, da jih je s svojim humorjem in veselo naravo bodrila v najtežjih trenutkih." Že prvo svetovno vojno je preživela v veliki revščini in lakoti, zato je svojo trdoživost rada opisala s starim pregovorom Kopriva nikoli ne pozebe.

​Marljive in cenjene kraške delavke

Če je Jurca po krivici velikokrat zamolčana v slovenski literarni zgodovini, pa še toliko večjo krivico doživljajo anonimne Primorke, ki so opravljale trdo delo v tržaških gospodinjstvih ali kraških kamnolomih. Samo čudili smo se lahko, ko smo v Sežani izvedeli, da so pri pridobivanju znamenitega kraškega kamna sodelovale tudi številne delavke. "Tudi zame kot lokalko je bilo to presenetljivo, saj je dolgo veljalo, da to strašno težko fizično delo ni bilo za ženske." Hkrati so imele nenadomestljivo podporno vlogo, saj so do kamnolomov tudi po eno uro kar na glavah v jerbasih nosile velikanske, 30-litrske lonce z vrelo malico. "Danes je žensk v kamnoseštvu vedno več. Zasluga gre Višji strokovni šoli Srečka Kosovela v Sežani, ki ima tudi program obdelovanja kamna in vanj je vpisanih več učenk kot učencev. Obrt, ki je bila že skoraj pozabljena, se tako vrača in znova pridobiva ugled. Domačini se radi nasmihamo Ljubljančanom, ki odštevajo velike denarje za kamnite 'štirne' na svojih kraških vikendih," je sklenila Jerantova. In na Trgu 28. avgusta pokazala na čudovita kamnita dela ene izmed učenk omenjene šole, Radgončanke Špele Šedivy, ki jih je ustvarila s kolegom Matejem Župcem.

Zgodovina se torej obrača, kar močno občutijo tudi znamenite primorske hišne pomočnice. Nekdaj so bile izjemno cenjene v Trstu, zato so množično odhajale na delo k tamkajšnjim družinam. Zelo cenjene so še danes, a cena njihovega dela je zaradi poceni delovne sile iz vzhodne Evrope in Afrike tako padla, da se jim velikokrat ne splača več delati. "Slovenske služkinje so za preživetje svojih družin premagovale kulturne, etnične in državne meje," sta v vodniku zapisali zgodovinarki Ana Cergol Paradiž in Petra Testen Koren. Za tiste, ki so bile podvržene izkoriščanju delodajalcev in diskriminaciji, zaradi česar so se morale nekatere zateči k prostituciji, so v Trstu z množičnim financiranjem nastale tudi posvetne in cerkvene dobrodelne ustanove. Najbolj znan je bil Zavod sv. Nikolaja, ki ga je leta 1898 ustanovila narodna in socialna delavka Marija Skrinjar.

​Pisateljska in filmska zvezda

V Trst je soavtorica vodnika Manca Renko umestila tudi pisateljico Zofko Kveder. "Pri tej pisateljici je bilo kar nekaj možnosti, ker se je v iskanju lastne sobe in delovnih pogojev pogosto selila. Čeprav ima svojo monografijo in je gradivo o njej javno dostopno, smo jo želele uvrstiti v vodnik, saj je bila prva poklicna publicistka in pisateljica, ki je sebe in svojo družino s tremi hčerami preživljala izključno z intelektualnim delom," je pojasnila Hvala.

​Še ena znamenita Slovenka, ki je ob izletu po Krasu ne gre pozabiti, je največja slovenska filmska zvezda doslej Ita Rina. Rojena je bila leta 1907 v Divači kot Ida Kravanja, v njenem rojstnem mestu pa zdaj stoji Muzej slovenskih filmskih igralcev. Kako potreben je takšen turistični vodnik, kot ga je pripravilo Mesto žensk, priča prav to, da kljub Iti Rini, ki je bila povod za postavitev muzeja, v njegovo ime niso vključili tudi igralk.