Pol stoletja Peklenske pomaranče: Večno aktualno ultranasilje

Kaj bomo potem zdaj, a?"

To je stavek, ki na prvi pogled zveni kot povsem trivialna, vsakdanja izjava, a je v kontekstu knjige in filma Peklenska pomaranča (A Clockwork Orange) še kako pomemben. Britanski pisatelj Anthony Burgess (1917-1993) ga je leta 1962 uporabil kot izhodišče svojega romana in ga v skladu s tem na začetku vsakega izmed treh poglavij ponovil na enak način, da bi s tem bralcem postavil temeljno vprašanje našega obstoja - ali smo ljudje zares svobodni?

Kot vemo, so bila ameriškemu režiserju Stanleyju Kubricku (1928-1999) takšna filozofska vprašanja še posebej všeč in je nato Burgessov roman dejansko prelevil v mojstrski, a tudi kontroverzen film. Zaradi njegovega statusa klasika danes kar malo pozabljamo, koliko težav je spremljalo njegov izid in da pravzaprav - sploh ne bi smel nastati.

Prekletstvo velikega uspeha

Preselimo se nekoliko nazaj, v leto 1968. Kubrick je imel pri dopolnjenih 40 letih takrat za sabo največji uspeh svoje kariere. Odiseja v vesolju (2001: A Space Odyssey) je v vrelišču družbenih uporov navdušila mlajše generacije gledalcev, ki so v pop kulturi iskali nove tipe ustvarjalnosti za vzhajajočo novo dobo. Kubrick je imel po zaslugi velikega komercialnega uspeha filma povsem proste roke pri izbiri naslednjega projekta in si je kot naslednji cilj izbral še večjo, še ambicioznejšo produkcijo - zgodovinski film o Napoleonu Bonaparteju. Režiser je imel leta 1970 že napisan scenarij, opravljene obširne raziskave, ogledane snemalne lokacije po Evropi, domišljene kostume, vendar se je zataknilo pri financiranju. Zaradi inflacije, oteženih posojil, krize v filmski industriji in posledičnega tveganja, ki ga prinašajo takšni epski zgodovinski spektakli, so studii Napoleonu obrnili hrbet in projekt je padel v vodo.

Kubrick se je Peklenske pomaranče lotil kot le ene izmed možnosti (med njih je denimo že takrat spadal tudi film Široko zaprte oči) in mu je zatorej služila kot neke vrste prehodni projekt, s katerim bi lažje premostil čas do nadaljevanja produkcije Napoleona, na katerega so mu misli nenehno uhajale tudi med adaptiranjem Burgessovega romana. O tem, da je šlo dejansko za vmesno postojanko, najbolje priča dejstvo, da je imela Peklenska pomaranča s približno dvema milijonoma dolarjev sredstev kar petkrat nižji proračun od Odiseje v vesolju. To je bilo sploh prvič v Kubrickovi karieri, da je bil prisiljen nižati proračun katerega od svojih naslednjih projektov.

Z adaptacijami povezani tudi Rolling Stonesi

Peklenska pomaranča je sicer bil roman, ki je bil že pred snemanjem Kubrickovega filma v zavesti zahodnega občinstva 60-ih let. Leta 1962 izdani roman so takratni bralci v vzdušju hladne vojne, tudi zaradi sovjetsko zvenečega slenga, interpretirali kot kritiko totalitarizmov, še posebej z vidika nadzorovanja prebivalstva in pranja možganov. Pred Kubrickom ga je že več režiserjev želelo prikazati na velikem platnu, najodmevnejša izmed njih sta bila Nicholas Roeg in Ken Russell, slednji je resno načrtoval različico z Mickom Jaggerjem in Rolling Stonesi v glavnih vlogah. Andy Warhol je s filmom Vinyl (1965) že pred Kubrickom posnel svojo zelo svobodnjaško adaptacijo Burgessovega romana.      

Naslov knjige Peklenska pomaranča izhaja iz izraza "to be queer as a clockwork orange", s katerim so predvsem v vzhodnem Londonu označevali čudake in ekscentrike. Izraz obenem nosi v sebi uporabno metaforo mehanskega organizma in prav zaradi tega je uradni slovenski prevod celo nekoliko neposrečen. V mnogih evropskih državah, kot so Francija, Španija, Italija in Poljska, so namreč prevzeli metaforično ustreznejši naslov Mehanska pomaranča.

Kubrick je scenarij za film sploh prvič v karieri napisal sam. Njegov čut za humor zlahka najdemo v pikri izjavi, ki jo na začetku filma izusti brezdomec, ko se vpraša: "V kakšnem svetu živimo? Imamo ljudi na Luni, pa ljudi, ki krožijo okoli Zemlje, tu doli pa nikomur ni več mar za zakon in red." S tem je režiser komentiral lastno spremembo pristopa v primerjavi z Odisejo v vesolju. Kubrick se je tako kot pri vseh svojih filmih tudi tukaj globoko poglobil v raziskave, tokrat predvsem v področje eksperimentalne psihologije in medicine, navdihnilo ga je denimo delo vplivnega ruskega psihologa Ivana Pavlova. Za glavnega igralca Malcolma McDowella se je odločil pod vtisom njegove sijajne prebojne vloge v filmu Kaj če … (If …, 1968) Lindsayja Andersona.

Kubrickova prepoved, ki je trajala desetletja

Kubrickova filmska adaptacija Peklenske pomaranče se deli na dve zelo različni polovici. V prvi spremljamo Alexa (Malcolm McDowell) in njegovo tolpo nepridipravov med nasilnim pohajkovanjem po Londonu. V drugem pa se ton filma spremeni, ko Alexa med zaporno kaznijo pošljejo na eksperimentalno terapijo za zločince. Če v prvem delu film v nas vzbudi prezir in gnus do protagonista, nas v drugem postavi v položaj sočustvovanja.

Prav s tem kontrastom pripoved pred nas postavi pomembno vprašanje. Kaj je huje - nasilje, ki ga stori posameznik kot rezultat družbenih pogojev in genetskih predispozicij, ali pa nasilje, ki ga nad nami izvaja oblast s svojimi institucijami? V vsakem primeru film daje dokaj ciničen pogled na pojem svobodne volje, ki je, vsaj v primeru Alexa, popolna iluzija.

Kot delo enega največjih režiserjev svojega časa je bila Peklenska pomaranča že takoj izjemno vpliven in široko promoviran film po celotnem zahodnem svetu. A vsi njeni oboževalci niso bili takšni, kot bi si ustvarjalci želeli. Film je po izidu vzpodbudil vrsto nasilnih dogodkov. Najodmevnejšega izmed teh je storil Arthur Bremer, ki je leto po izidu filma poskušal storiti atentat na ameriškega predsedniškega kandidata Georgea Wallacea, pred dejanjem pa je v svoj dnevnik zapisal, da je navdih našel prav v Peklenski pomaranči. (Mimogrede, ta isti dnevnik je kasneje Paulu Schraderju služil kot izhodišče pri pisanju scenarija za Scorsesejevega Taksista.) Po vrsti posilstev in drugih nasilnih incidentov v Veliki Britaniji ter po grožnjah družini Kubrick se je režiser odločil, da ima vsega dovolj in je film preprosto umaknil iz distribucije. Strogi prepovedi predvajanja se tekom svojega življenja ni nikoli odrekel in je sodno preganjal vse, ki so jo prekršili. Film je imel zato dolga desetletja status prepovedanega sadeža, vse skupaj pa se je omehčalo šele po režiserjevi smrti leta 1999, ko so film vendarle začeli restavrirati, predvajati na raznih retrospektivah ter prodajati na nosilcih zvoka in slike.

Preroškost filma očitna šele leta kasneje

Če so Burgessovo knjigo in Kubrickov film v svojem času interpretirali kot kritiko sovjetskega komunizma, pa danes nanju gledamo bistveno drugače. Ne samo da gre za univerzalno refleksijo koncepta svobodne volje, temveč z današnje časovne razdalje vidimo, da je Kubrick z njim znova napovedal bližnjo prihodnost.

Če je z Lolito (1962) predvidel spolno revolucijo in poletje ljubezni, potem je s Peklensko pomarančo (1971) napovedal konec idiličnih 60-ih in obrat v desetletje, zaznamovano z nastopom neoliberalizma, vzponom politične desnice in spremljajočim družbenim razkrojem v Veliki Britaniji. Kot pri mnogih velikih umetniških stvaritvah je preroškost Peklenske pomaranče zares postala očitna šele leta po izidu. Danes ni dvoma, da je bil Kubrick v tem obdobju na vrhuncu svoje ustvarjalne moči.