Marjan Tomšič se je rodil 7. avgusta leta 1939 v Račah pri Mariboru. Osnovno šolo je obiskoval v Račah in v Slivnici, gimnazijo pa v Mariboru. Študiral je slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Kot slavist je poučeval v Grahovem pri Cerknici, nato je vrsto let delal kot učitelj in mentor na dveh istrskih šolah, OŠ Marezige in OŠ Gračišče. Nekaj časa je bil zaposlen tudi kot novinar na Radiu Koper, pri Primorskih novicah in pri Delu. Od leta 1986 do upokojitve je bil samostojni kulturni delavec.
Tomšičeva osrednja literarna zvrst je bila proza. Med njegovimi deli najdemo magični realizem, znanstveno in psihofantastiko, satire, humoreske, komedije, groteske, erotične in ljubezenske zgodbe, modrostne oziroma filozofske zgodbe, socialno-politično prozo, svet otroške domišljije. V najznamenitejših proznih delih pa prevladuje istrska tematika. V istrski ciklus spadajo med drugim dela Olive in sol, Šavrinke, Kafra, Kažuni, Óštrigéca, Zrno od frmentona, Škatlarji, Grenko morje, Južni veter, Bužec on, bušca jest (marsikdo se spomni sijajne monodrame Saše Pavček).Ta proza izhaja iz duhovnega in socialnega okolja Šavrinskih brd, z vplivom istrske zgodovine, jezika in trdoživosti njenih ljudi. Druga dva vira sta, kot je dobro utemeljeno v geslu na Wikipediji, "njegov posluh za človekovo notranjost, dialog in ustvarjalna domišljija. S svojim čutom za pravljično in fantazijsko resničnost dokazuje medsebojno povezanost vsega živega."
Ob ponatisu Šavrink, ki je pred štirimi leti izšel pri Beletrini, je Marjan Tomšič med drugim razložil genezo svojega dela: "Mene je neizmerno vleklo iz Marezig, kjer sem učil slovenščino na šoli, v Gračišče. Hrepenenjsko, gregorčičevsko me je vleklo tja. Kolegu učitelju telovadbe sem rekel, da naj mi poišče mesto, ker bom tam pisal. Pojma nisem sicer takrat imel, o čem. Ko je bilo prosto delovno mesto na šoli v Gračišču, sem najprej šel v dijaški dom v Koper, tam ni bila Istra, Koper je mesto. Ko se je končno odprlo, sem le odšel v Gračišče. Moč in mir sta se potem naselila name, popolna gotovost, da sem na tistem kraju, kjer moram biti. Dobil sem sobo pri Mariji Franca, šavrinki. Ko sem stanoval pri njej, je neprestano govorila o šavrinskih poteh in dogodivščinah. Minilo je pol leta, vodila me je še k drugim šavrinkam. Trodimenzionalno, čustveno je znala pripovedovati. Neke noči mi je neka Šavrinka rekla, Marjan, pomagajte nam. Nekega jutra sem se zavedel, kaj moram storiti: lepoto, enkratnost šavrinskih poti spremeniti v pripoved, roman. Ničesar nisem imel zapisanega, ko sem se odločil za roman, sem začel pisati po spominu. Ko je bilo konec pouka, sem vsak dan šel na en hrib nad Gračiščem, da sem šolo spravil iz glave, ne učence, zbornico, in začel pisati. Sprva ni šlo, skoraj sem že obupal, naenkrat pa me je nekaj potegnilo k pisalnemu stroju. Čutil sem, da se potapljam, da grem globoko noter, občutek je bil kot potop v globino morja v mladosti. Začutil sem podoben pritisk v glavi in je steklo. Vselej, ko sem nadaljeval roman, sem moral biti v tem stanju. Potem je steklo gladko. Medtem ko sem pisal, če sem šel po svoje, se je ustavilo. Črtal sem iz kolektivno nezavednega, poleg informacij, ki mi jih je posredovala šavrinka, moja stanodajalka Marija Franca," je dejal Štajerec, ki je osupljivo začutil Istro in jo zarisal na literarni zemljevid."
