V Pavlovi hiši, društveni lokaciji Člena sedem za pravice štajerskih Slovencev v Avstriji, v Potrni/Laafeldu so pripravili intrigantno razstavo Beli konj, zgodba o lipicancih. Njeno duhovitost morda v teh antimigrantskih časih najbolje povzame eden od uvodnih stavkov z otvoritve konec minulega tedna kuratorke razstave iz Gradca, ki je po rodu Nemka, Christine Braunersreuther: "Lipicanci so pravzaprav migrantski konji iz Slovenije, ki so v Avstriji postali nacionalni simbol." Seveda so lipicanci nacionalni simbol tudi v Sloveniji, čeprav, kot je zatrdila kuratorka, "pod Unescovo zaščito kulturne dediščine spadajo le avstrijski".

"Kot že ime pove, je izvor reje lipicancev v Lipici, v Sloveniji. Vendar gre za rejo in ne za pasmo. Po legendi je namreč za pasmo kriv spolni prestopek v času mavrskih vojn v južni Španiji," je nadaljevala. "Mavri so dajali prednost arabskim kobilam, saj so bile hitre in okretne, hkrati pa so slovele kot najlepše na svetu. Španski vojskovodje pa so raje jahali ponosne žrebce, ki pa so bolj kot navodila jezdecev očitno poslušali svoj nagon. Politično plat tega razvoja bi zatorej lahko opisali z geslom Ljubi in se ne bojuj (Make love, not war). Tako je nastala nova pasma, ki je združila prednosti obeh prednikov. Na slovenskem Krasu se je to še obrestovalo: lipicanci so hitri in okretni, na kamnitih tleh si ne poškodujejo petnic in kopit, hkrati pa so potrpežljivi in ubogljivi," je dodala Christine Braunersreuther. V začetku vsi lipicanci niso bili beli, beli so bili všeč šele Mariji Tereziji, ki je odredila vzrejati le te. "Tako imenovana zgodnja osivelost je posledica genetske okvare, ki jo poznamo tudi pri ljudeh, kot lahko vidite na primer na mojem primeru," je bila samoironična kuratorka. Takšen je bil tudi duet, ki je glasbeno popestril otvoritev, z imenom Das weisse Pferd iz Münchna.

Na razstavi z različnimi prispevki sodeluje več umetnikov iz različnih držav. Lipicanec je sam po sebi "lekcija o tem, kako se je zanikovalo večnarodnost pri ustvarjanju nacionalnih simbolov," je pri tem še opozorila Braunersreuther. Umetnica iz Slovenije Nina Koželj sodeluje z deglorifikacijo simbola konja. Gre za napihljivo skulpturo, oziroma za umetniško instalacijo konja, ki ga je umetnica prvič uporabila že pred skoraj desetletjem. Zdaj pa se je, kot je razložila Braunersreuther, "nekoč transparentna skulptura pobelila, nekdaj ponosni žrebec je le še kljuse". Avstrijski umetnik Sebastian Supanz je ustvaril velike podobe konj iz polsta. Z uporabo teh mehkih oziroma nemara ženskih tehnik se posmehuje moškemu viteškemu junaštvu. Vprašanje moškosti junakov na konjih odpira tudi David Kranzelbinder, ki je skoraj zastonj iskal javne spomenike v Avstriji in Sloveniji, ki bi na konju imeli žensko figuro. Pa vendar je našel vsaj dva spomenika z jahalko in to v - Slovenski Bistrici.

Razstava govori tudi o nacionalizmu. Lahko si ogledate 15 minutni propagandni film, ki so ga leta 1944 posneli nacisti, v njem pa je tudi prispevek o španski jahalni šoli na Dunaju. Posebej je opisana operacija Cowboy, ko so ameriški vojaki celo ob sodelovanju nemškega vermachta ob koncu druge svetovne vojne pred "boljševiškimi svinjami" in domnevnim zakolom rešili evakuirane lipicance v češkem Hostincu. V avstrijsko kobilarno Piber so vrnili vse, v tedanjo Jugoslavijo pa le nekaj. Stiliziran zemljevid evakuacijskih poti lipicancev je pripravil mariborski grafik Matjaž Wenzel. 

Sklopov uporabe in zlorabe konja je še več. Razstava predstavi figurice konjev, tudi igrače, recimo, in gugalnik. Večkrat se jim pripisuje nacionalni pomen, čeprav izvorov teh tradicij ni mogoče z gotovostjo določiti. Tukaj je dodana stenska tapeta z motivom belega konja že pokojne finske oblikovalke Maije Isole. David Gander, Britanec iz Francije, ima na razstavi slikarijo Čarovnica pobegne na konju, pri čemer je na hrbtu belega konja, simbola čistosti, upodobljena črna mačka. Niki Matita iz Berlina je prispevala zvočno instalacijo, v kateri se humorno sprašuje, če lipicanci v španski jahalni šoli na Dunaju govorijo dunajsko narečje ali pa morda slovensko s španskim naglasom. Dunajčan Gerhard Rauscher je prispeval fotografijo Lipicanec v okraju Seestadt.  

Konji so seveda tudi magnet za turiste. Na razstavi lahko vidite "mikrodoziranje klasične dunajske nostalgije v obliki tablet". Turistom je v eni teh tablet namenjen tudi znoj lipicancev "za povečanje ustvarjalnosti, koncentracije in občutka sreče". Ustanovitelj dunajske šole fantastičnega realizma, tudi že preminuli Maître Leherb, je v letih 1971/72 za avstrijsko turistično zvezo ustvaril plakat Dama z lipicancem. Ta plakat in vse drugo omenjeno si lahko ogledate v Pavlovi hiši vse do 25. februarja prihodnje leto.