(VEČER V ŽIVO) Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica

Erica Johnson Debeljak je ameriško-slovenska pisateljica, esejistka in prevajalka. Slovenske bralce je pretresla z izpovedno knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica. V njej iskreno in zelo neposredno piše o svoji stiski ob izgubi moža, pesnika, prevajalca in izjemnega slovenskega intelektualca Aleša Debeljaka. O svoji boleči izkušnji vdovstva, o soočenju s smrtjo, občutkom pozabljenosti in odrinjenosti in ponovnim klicem v življenje bo govorila tudi na julijskem Večeru v živo, ki bo v Lutkovnem gledališču Maribor. Vstopnice lahko kupite na točkah Eventim (trafike, pošte …).

Terapevtsko pisanje

Pisanje spominov je bilo za avtorico terapevtsko, potem ko je 28. januarja 2016 nenadoma izgubila moža. »Pravzaprav sem začela pisati s tem namenom. Travmo in bolečo izkušnjo ob nenadni in nepričakovani Aleševi smrti sem morala dati iz sebe. Ko daš iz sebe del travme in bolečine, ta še vedno ostaja v tebi, a je breme lažje. Dogodek, kot je nenadna smrt bližnjega, je kot šokantna prekinitev, ki zareže v kronologijo življenja. Pisanje o tem dogodku je kot ponovno smiselno poustvarjanje te kronologije, kar je bistveno za ponovno okrevanje,« pove Erica Johnson Debeljak. Prepričana je tudi, da žalovanje ne sme ostati samo intimna stvar, ampak mora biti v ta proces vključena tudi širša družba. »O smrti in žalovanju je treba govoriti na glas. Tudi zato sem zapisala svoje spomine o žalovanju,« prizna. Bralec ob prebranem dobi občutek, da je smrt nekakšen življenjski poraz. »Tako je, in nisem edina, ki tako razmišlja. Smo v obdobju zanikanja smrti. Eden od razlogov je tudi napredek medicine. Še v 19. stoletju se je skoraj vsaka družina zaradi bolezni soočila z vsaj eno smrtjo otroka. Takrat so ljudje umirali doma. Philippe Aries v knjigi Ura naše smrti piše, da smo v obdobju zanikanja smrti. Ker nimamo tako zelo neposrednega stika s smrtjo, kot so ga imeli naši predniki, jo je lažje zanikati. Kar je škoda, saj tako nismo pripravljeni na lastno smrt in niti na smrt bližnjega. Zato je soočenje s smrtjo veliko težje, ker je nismo navajeni in nanjo nismo pripravljeni,« je prepričana pisateljica.

Vdova

Svojo osebno izkušnjo vdovstva ves čas prepleta z zgodbami svetopisemskih vdov in vdov iz svetovne literature. Ko je začela razmišljati o svoji novi vlogi, vlogi vdove, je namreč spoznala, da je ta za družbo nevidna. In to spoznanje je bilo povod, da je začela raziskovati vlogo vdov skozi čas in v različnih kulturah. Ob pisateljičini osebni izkušnji vdovstva se tako srečamo s svetopisemskima vdovama Tamaro in Judito, s Shakespearjevo Gertrudo in Gertrudo iz knjige Iris Murdoch. Priča pa smo tudi resnični, tragični zgodbi mlade, komaj osemnajstletne indijske vdove Roop Kanwar, ki skupaj s pokojnim možem zgori na grmadi, kar ji prinese status boginje. Erica Johnson Debeljak je knjigo napisala v svojem maternem jeziku, angleščini, za odličen, subtilen in prepričljiv prevod je poskrbel Andrej E. Skubic, ki je že prevajal nekatera njena dela. Avtorica je v svojih spominih zelo neposredna in odkrita. O svojih občutjih in reakcijah na dogajanje, ki spremlja njeno zgodbo izgube, piše brez zadržkov in olepšav. »Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica bo poleg neusmiljenega čustvenega razgaljenja, visoke pripovedne estetike in večplastne zgodbe tudi marsikateri vdovi vsaj nekoliko olajšala obdobje somraka in spraševanje, kakšno vedênje je v tem času normalno. Kljub težki temi smrti, ki se ji tako radi izogibamo, ne izzveni kot žalostinka, ampak kot hvalnica človekovi vzdržljivosti in kljubovalnosti, ljubezni in življenju,« o knjigi v svoji recenziji piše Katarina Mahnič. In ravno tak pogled, zazrt v prihodnost in življenje, bo ena od iztočnic našega julijskega druženja s pisateljico.