Vidno in nevidno gledališče

Tudi v Univerzitetni knjižnici Maribor (UKM) so se priključili aktivnemu praznovanju stoletnice Slovenskega narodnega gledališča Maribor. V vseh svojih razstaviščih pa tudi v Miklošičevi ulici, ki povezuje obe ustanovi, so pripravili razstavo Vidno in nevidno gledališče v zapuščinah in zbirkah UKM. Obe inštituciji imata marsikaj skupnega, obe že stoletje bogatita mariborsko kulturno in znanstveno življenje, med drugim pa je knjižnica med letoma 1921 in 1952 v gledališki stavbi tudi delovala. V obeh ustanovah sta prav tako delovala dva njena ravnatelja – Bruno Hartman in Jaro Dolar.
Na osmih plakatih v Miklošičevi je predstavljenih več fotografij najbolj vidnega, odrskega dela gledališkega dogajanja v različnih obdobjih, pa tudi scenske in čevljarske delavnice ter maska. V knjižničnem pritličju, v razstavišču Avla, je na ogled izbor originalnih gledaliških plakatov iz Zbirke drobnih tiskov UKM – od Tugomerja iz leta 1919 do danes, do plakata za Gounodovo opero Faust.

En arhiv, devet zapuščin

Z gradivom so izpostavljeni arhiv Janeza Klasinca (Ljubljana, 1929) ter zapuščine Vlaste Hegedušič (Zagreb, 1930–Maribor, 2002), Jura Kislingerja (Laško, 1931–Maribor, 1999), Frana Žižka (Maribor, 1914–Medvode, 2008), Ika Otrina (Zemun, 1931–Ljubljana, 2011), Pavla Rasbergerja (Ljubljana, 1882–Maribor, 1967), Ondine Otte Klasinc (Trst, 1924–Maribor, 2016), Franja Potočnika (Maribor, 1927–Maribor, 1997), Jakova Cipcija (Split, 1901–Maribor, 1975) in dr. Bruna Hartmana (Celje, 1924–Maribor, 2011), ki ni bil le karizmatičen ravnatelj UKM, ampak tudi gledališki in literarni zgodovinar, dramaturg, prevajalec in publicist.
Razstavo je vizualno oblikoval Dejan Štampar, ogledati pa si je mogoče tudi izbor naslovnic gledaliških listov in drugih gledaliških tiskovin ter projekcijo portretov gledališčnikov iz zbirke UKM, ki šteje blizu 140 portretnih fotografij, pa tudi polurni dokumentarni film avtorice Polone Pivec z naslovom 100 let SNG Maribor, ki je bil posnet letos in so ga v UKM pridobili iz arhiva RTV Slovenija.
Razstavljeno in predstavljeno je slikovno, rokopisno, dokumentarno, notno in avdiovizualno gradivo iz posebnih zbirk UKM – Zbirke drobnih tiskov, Rokopisne zbirke ter Glasbene in filmske zbirke – ter nekaj gradiva iz splošne knjižnične zbirke.
Avtorice razstave so dr. Jerneja Ferlež, Gabrijela Kolbič, dr. Karmen Salmič Kovačič in dr. Vlasta Stavbar.

Kaj ostaja?

Jerneja Ferlež kot soavtorica razstave je predstavila koncept razstave, izhajali so izključno iz lastnega gradiva. "Začeli smo jo snovati na osnovi tega, s čimer razpolaga UKM. Izhajamo iz zapuščin in gradiva naših zbirk. Prvič smo z razstavljenim gradivom stopili tudi na ulico, zato, ker je fizična povezava med gledališčem in knjižnico." Karmen Salmič Kovačič je dejala, da "imajo celo paleto zapuščin, povezanih z različnimi dejavnostmi in poklici gledališča. Imamo zapuščine upravnika, zgodovinarja gledališča, kostumografinje, igralca, pevca, dramskega, opernega režiserja, koreografa - celo plejado umetnikov različnih poklicev in dejavnosti teatra."
Ob pregledu gradiva se jim je ponudil naslov Vidno in nevidno gledališče, pravi Gabrijela Kolbič. "Kako teater nastaja in kaj za njim ostaja? Ostajajo dokumenti, fotografije, gledališki listi, kritike. UKM vse to gradivo hrani, vključno s plakati, ki so resničen pregled od prvega Tugomerja do letošnje sezone. Zato je ta izbor ljudi, njihovih zapuščin res širok in ni omejen samo na vidne odrske ustvarjalce, ampak smo poskusili predstaviti tudi ljudi iz zaodrja, tudi prevajalca, gledališkega zgodovinarja, direktorja. Na ulični postavitvi pa še delavnice, vse tiste, ki soustvarjajo predstavo, a niso tako vidni."
V desetih vitrinah, devetih zapuščinah in enem arhivu (Janeza Klasinca) z gradivom iz različnih zbirk so razstavljeni vsi mogoči dokumenti, denimo v vitrini opernega režiserja Franja Potočnika so na ogled dragocene režijske knjige, operne partiture, notno gradivo. V vitrini Ondine Otta Klasinc so umetniški albumi, korespondence, nagrade, časopisni izrezki, zvočni posnetki. Nad vitrino je velik posnetek iz predstave Manon Lescaut. V vitrinah je originalno gradivo, nad vsako vitrino pa so izpostavili en tipičen eksponat, ki je reprezentativen. V vitrinah predstavljajo osebe, z eksponatom pa jih predstavljajo po njihovi dejavnosti. Hoteli so predstaviti paleto dejavnosti, ki so za gledališče pomembne - vidne, nevidne in manj vidne, pojasni Ferleževa.
Razstava bo na ogled do 26. oktobra, ulična postavitev pa do konca leta.