Vino iz Partljičevega vinograda

Na Literarni postaji Mariborske knjižnice so v Dvorani Frana Žižka SNG predsinoči povezali knjižnico, gledališče in Borštnikovo srečanje ter na oder povabili trio ustvarjalcev - komediografa in sijajnega literarnega kronista Toneta Partljiča, režiserja, filmarja, pisatelja Nejca Gazvodo in režiserja, umetniškega vodjo mariborske Drame, Aleksandra Popovskega. Na poseben način so združili svoje ustvarjalne moči v predstavi Mostovi in bogovi, ki bo premiero doživela na istem odru 29. novembra letos. Pogovor, ki se je loteval med drugim tudi mostov med proznimi in dramskimi besedili, razmerja med fikcijo in resničnostjo je moderirala Petra Vidali.
Popovski bo režiral uprizoritev po drami, ki jo je napisal Nejc Gazvoda po prozi Toneta Partljiča Ljudje iz Maribora, Sebastjan in most ter Pasja ulica. Odločitev za ta kompleksni projekt je poklon mestu in avtorju, ki je lep del svoje profesionalne kariere, med letoma 1971 in 1987, kot dramaturg preživel v teatru, ki letos praznuje stoletnico.

Bogovi iz avtobiografije

Nejc Gazvoda je bogove iz naslova res vzel iz avtobiografije, drama pa največ jemlje iz knjige Ljudje iz Maribora. Mostovi in bogovi lepo zveni in realizem in Tonetov "storytelling" je s tem dobil še eno dimenzijo, nek drug okvir. "Izjemno sem užival v iskanju malih bogov v tej krasni knjigi," je dejal Gazvoda. Aleksandar Popovski je povedal, da se je mostu med Partljičevo prozo in gledališča spomnil direktor SNG Danilo Rošker. "Nejca sem pritegnil, ker imam z njim prelepe izkušnje. Bil sem pomirjen, ko je Partljič ob branju Nejčevih prvih verzij drame napisal, da se počuti, kot da je Gazvoda 'naredil vino iz njegovega vinograda'. To je najbolj točna definicija tega materiala, ki ga bom jaz sedaj skozi režijo 'uničil'," se je pošalil Popovski, ki je hotel dati na repertoar "eno mariborsko legendo". Neizpodbitno je to Tone Partljič.
"Vinograd sem skopal, trte posadil, Gazvoda pa je določil vrsto grozdja, ga sprešal in kletaril. Neke mostove smo zgradili čez generacije, kot da smo vrstniki," je priznal Partljič. Gazvoda je filmski režiser po izobrazbi, posnel je odmevna celovečerna igrana filma Izlet in Dvojina, režira v gledališču, letos na Borštnikovem srečanju je v tekmovalnem programu njegov Tih vdih, ki ga je tudi režiral, za tekst pa prejel Grumovo nagrado. Ljudje iz Maribora so ga očarali s človečnostjo. S Partljičem je imel gladko in lepo sodelovanje, kar ni samoumevno.

Mariborski Amarcord

Popovski je Partljičeve zgodbe takoj začutil kot neke vrste mariborski Amarcord; kot je fellinijevski Rimini postal s tem filmom naše mesto, tako je tudi s Partljičem. Poetika uprizoritve se po Popovskem približuje marquezovskemu magičnemu realizmu. Priznal je, da ni ljubitelj zgodovine, ki jo vlečemo kot tovor s sabo in bi jo bilo najbolje pokopati čim globlje, da se ne bi vračala.
Gazvoda se je mesta lotil študiozno in zaznal je rane, ki se v mestu ponavljajo. A besede Maribor v predstavi ni. Vidalijeva je opozorila, da danes realnost dominira nad fikcijo tudi v umetnosti. Popularne so biografije in avtobiografije, dokumentarni žanr vdira v vse zvrsti umetnosti, najboljši artefakti pa inovativno preizprašujejo razmerje. Za primer je dala Ivanišinov film Oroslan in knjigo Maribor paralaksa Ferleževe in Rezmana, pri Partljiču pa je spoj bolj kompliciran, kot je videti na prvi pogled. Gazvoda je dodal v podkrepitev tega še Netflixove doku serije, ki so bile nekoč za mašila televizijskega programa, danes pa so izrazit in priljubljen žanr. Smo v dobi, ko je realnost prerasla fikcijo. Tudi v gledališču se to pozna.

Dva, trije Maribori

Po prijatelju, ki je naredil samomor, je podedoval družinski grob na Pobrežju, je povedal Partljič. Ko je prepisal grob nase, je dobil zemljevid pokopališča in se zavedel dveh Mariborov, spodnjega in drugega, zgornjega, kjer zdaj gostujemo, za nami bodo drugi. Zato mu je bilo ljubo, ko je Gazvoda to začutil v drami. "To mesto je imelo prvi politični časopis, slovenske Termopile s pohorskim bataljonom, brkatega oficirja, ki je pisal pesmi in slikal, pa Glazerja, Forstneriča - nekaj smo podedovali. In Gazvoda je vse te ravnine v mojih tekstih videl. Moje osebe, ki so pozitivne, se dajo prepoznati, tiste druge pa malo zabrišem. Sam čutim celo tri Maribore - mesto mladostnih sanjarij, ko sem hotel prijeti sonce, realnega življenja, ki sem ga tudi v tem teatru pustil, in še zadnji Maribor, kamor se bom tudi nezavedno preselil. Kaj bo pa v predstavi, bomo videli. Iz mojih 1000 strani in 200 oseb ima Gazvoda 98 strani in 30 oseb," našteva Partljič, ki se mu je zdelo, da piše v duru, Gazvoda pa v molu. A na prvi vaji so se igralci zelo smejali.
Gazvoda meni, da Partljičevi liki pričajo, da boš, če živiš dovolj časa, v nekem trenutku na napačni strani zgodovine. Pa kakorkoli aktiven, proaktiven ali neaktiven si že. Partljič ima izjemen občutek za tiste, ki jih je zgodovina izpljunila.

Pisatelj ni sodnik

Pisatelj, pa celo zgodovinar, nima pravice biti sodnik preteklih generacij, meni Partljič. Popovski je Maribor prvič jemal skozi glasbo Lačnih Franzev, in tudi ko se je loteval Partljičeve predstave, je najprej iskal song. Ni ga našel, takega, ki bi Maribor dvignil na noge. Zato je Gazvoda napisal song. Iskali so univerzalnost v drami, pravi Popovski, ki mu je blizu princip periskopa. Dokumentarni material razkriva skozi neko drugo prizmo. Skozi različne vizure so ugledane vse zgodbe. In še en mariborski avtor bo prispeval posebno dimenzijo predstave, to je Rok Predin, ki ustvarja video.
Gazvoda je izpostavil štajerščino in rabo dialektov pri nas, do katere imamo čuden odnos. Zakaj so slovenskim gledalcem narečja, naglasi avtomatsko smešni, se je vprašal. Zakaj se vsi ob "kak si" začnejo smejati, pa naj bo v Drami, Kinoteki ali Špas teatru. Zakaj to izjemno barvitost dialektov skrivamo, ko gre za resno umetnost, in se zlorablja na vse načine s pijanimi Dolenjci, veselimi Štajerci, smešnimi Primorci?
"Maribor, kakršnega sem zaznal iz osebnih izkušenj in kar sem prebral pri Partljiču, je melanholičen in intelektualen. Iz mojih akademijskih časov se spomnim močne generacije Štajercev, štajerskega lobija, od igralcev do režiserjev, ki smo jih zmeraj občudovali. In nikoli nisem imel občutka, da moram o Mariboru govoriti v klišejih, kakršnih smo vajeni v popularni kulturi. Hkrati pa si oba z režiserjem želiva štajerščino v nekem segmentu predstave izpostaviti, v prizoru, ki je izrazito partljičevski. Radi bi, da bi na tem odru to zazvenelo, da bi postalo kvaliteta."