Francoski igrani film dandanes ne slovi ravno po pogumnem spopadanju s političnimi temami. Izdelki največjih produkcijskih podjetij večinoma temeljijo na zvezdniških igralskih imenih, zato privzemajo obliko osebnih dram, ki so zelo oddaljene od perečih tem sodobnega sveta. Tu in tam se vendarle najde kakšna izjema in te dni si lahko v ponudbi art filmov v naših kinih ogledamo film Alice in župan (Alice et le maire), ki poskuša na dokaj neposreden način razmišljati o neproduktivnosti današnje politike pri reševanju izzivov zahodne družbe. V pripoved vstopimo z očmi Alice (Anaïs Demoustier), učiteljice filozofije, ki jo po nenavadnem manevru sprejmejo v ekipo Paula Théraneauja (Fabrice Luchini), župana mesta Lyon. Novinka dobi zelo nevsakdanjo nalogo: kot nevtralna udeleženka mora zapisovati svoja opažanja in dajati predloge za izboljšave. Njen hitri in bistri um jo kmalu pripelje vse do župana samega, ki se ravno v tem obdobju sooča z osebno krizo, Alice pa tako postane njegova leva roka ter se začne spopadati z realnostjo političnega sveta.
V jedru filma Alice in župan leži nekaj sila pomembnih vprašanj. Lik Alice je simbol mladostniškega idealizma, ki vstopi na kompromitirano politično sceno in ji je naloženo breme izvrševanja družbenih sprememb, ki jih ostareli funkcionarji niso več sposobni realizirati. Takšne velike teme pa poleg vsega potenciala prinašajo tudi ogromno odgovornost, saj gledalcem obljubljajo nič manj kot razmislek o rešitvah premnogih slepih ulic neoliberalnega kapitalizma. Glede na veličino tega bremena ni presenetljivo, da 45-letni režiser in scenarist Nicolas Pariser ni povsem kos tej nalogi. Medtem ko sta igra in režija na nivoju najodmevnejših francoskih filmov, pa šepa predvsem scenarij, ki ne najde ravnotežja med osrednjo pripovedno nitjo in protagonistkinim vpogledom v zasebno življenje. Namesto da bi se film v polni meri posvetil politični in družbeni dimenziji, nas vseskozi zalaga z nepomembnimi pripetljaji in podzgodbami, kar prekinja ritem sicer zelo obetajoče pripovedi. V najboljših trenutkih ima film pridih veličastnih filmskih portretov Paola Sorrentina (Loro, Neskončna lepota) ali celovite institucionalne analize iz serije Skrivna naveza (The Wire), v najslabših pa gre le še za enega v seriji povprečnih francoskih filmov, ki jih v velikem številu gledamo v slovenskih kinih.
Še eden v seriji povprečnih francoskih filmov, ki jih v velikem številu gledamo v slovenskih kinih
