V zgodbi podjetja Europlakat in Mestne občine Maribor se počasi in mukoma lušči resnica. Še vedno se namesto proč pometa pod preprogo. Problem ni samo oglaševanje kot vizualna anomalija in estetsko smetenje javnega prostora, ampak gre za kršitev pravil. Da so Europlakatovi digitalni prikazovalniki oglasov v središču Maribora postavljeni nezakonito, mimo predpisov, zatrjujeta že dve instituciji. Tako je ugotovil mariborski zavod za varstvo kulturne dediščine. Enako je presodila medobčinska inšpekcija, ki nadzoruje oglaševanje in spoštovanje s tem povezanih odlokov. "Elektronski prikazovalniki niso postavljeni v skladu z občinskimi predpisi," je nedvoumna inšpekcija. Zato je odločila, da jih mora Europlakat odstraniti. A to še ni epilog.

Pritožbo Europlakata obravnava občina

Sporne so štiri lokacije teh ogromnih oglasnih zaslonov, o čemer smo v Večeru že pisali.

Prva je križišče Ulice kneza Koclja in Ulice slovenske osamosvojitve v neposredni bližini Narodnega doma, na robu najstarejšega srednjeveškega dela mesta. Druga pozicija je v križišču Vrbanske in Gosposvetske ceste ob postajališču Mbajk, tretja na območju Koroških vrat in četrta v križišču Partizanske ceste, Meljske ceste in Mlinske ulice. Kulturnovarstveni zavod je junija podal pritožbo. Medobčinska inšpekcija je "na podlagi prejete prijave takoj opravila nadzor na terenu in uvedla ustrezne postopke zaradi ugotovljenih kršitev predpisov", pojasnjuje inšpekcija, ki jo vodi Nina Mikl Majcenovič. Dodaja, da je "inšpekcijski postopek trenutno v fazi reševanja pritožbe na drugi stopnji na Mestni občini Maribor". Ker se je Europlakat, ki ga vodi Marko Kolbl, pritožil.

Operativni direktor Europlakata Boštjan Berčan je javnost že prepričeval, da imajo "vsa potrebna in predpisana soglasja ter dovoljenja pristojnih organov Mestne občine Maribor". Poleg medobčinske inšpekcije in zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki dokazujeta, da to ni res, ima Berčanova izjava vsaj eno zanimivo luknjo, ki krepi dvom o kredibilnosti in resničnosti njegovih besed. Če bi Europlakat absolutno izpolnjeval vse pogoje, najbrž ne bi odstranil svojega elektronskega panoja v križišču Partizanske ceste, Meljske ceste in Mlinske ulice. Podrl ga je nedavno, zatem ko ga je inšpekcija udarila po prstih. Ali je vodilni ponudnik na področju zunanjega oglaševanja v Sloveniji in največji oglaševalec v Mariboru ter hkrati organizator mreže izposoje koles Mbajk, ki je z mariborsko občino v javno-zasebnem partnerstvu, dobil tudi kakšno finančno kazen, ni znano.

Zakaj in v čigavem interesu se zatikajo informacije?

Informacije so skope ali jih ni. O tem, kdo na občini vodi pritožbeni postopek Europlakata, kako dolgo že in kdaj bo izdal sklep, občina Maribor molči. Na Večerovo že dvakrat ponovljeno vprašanje, kdo sestavlja komisijo, ki obravnava, določa oglaševalska mesta v Mariboru in jo imenuje župan Saša Arsenovič, in kako ta deluje, tudi ne odgovorijo. Naš zanesljiv vir, ki dobro pozna (ne)uradne postopke in delovanje na tem področju, pravi, da naj bi v primeru Europlakata to komisijo zaobšli oziroma da naj je sploh ne bi bilo. Kako je občinski uradnik, odgovoren za postavljanje digitalnih objektov, ki jih ni mogoče namestiti čez noč, saj je treba razkopati pločnike in jih priklopiti na elektriko, to dovolil, se tudi ne ve.

Zakaj se informacije zatikajo in v čigavem interesu, se da le sklepati. Je pa zgovoren verižni protokol komuniciranja, ki mu je zavezana Medobčinska inšpekcija. Čeprav ta deluje v okviru Skupne občinske uprave Maribor in povezuje 18 občin na štajerskem območju, in je torej institut 18 občin, ni tako skupnostna, niti samostojna. Roko nad njo drži Mestna občina Maribor. Inšpekcija svojih pojasnil in podatkov namreč ne podaja direktno medijem, ampak šele po občinski odobritvi, preko posrednika, piar službe oziroma odnosov z javnostmi v kabinetu župana Saše Arsenoviča.