Pravijo ji najstarejša obrt. Prostitucijo omenja že Biblija. Na Kitajskem so v vojaških taborih vojsko spremljale vdove padlih vojakov. Grki so poznali visoko čislane hetere, ki so se družile le z najbogatejšimi, pa auletride, (tudi) plesalke, ki so se dale najeti za zasebne zabave in dikteriade - veljale so za javne uslužbenke, ki so delale v dikerionih, prvih znanih javnih hišah. Pri Rimljanih so bile najbolj cenjene delicate, poznali so še bastuarije, ki so se prodajale na pokopališčih, scorta erratice, gallinae, forarie in prostitutke najnižjega sloja, quadrantariae.
Obvezne zdravstvene knjižice
Javne oziroma tolerančne hiše v Mariboru so prvič omenjene leta 1885. Pravzaprav gre za posredno omembo, ko je oktobra tega leta Mariborčanka Agnes Tellias v Celju zaprosila za koncesijo za odprtje javne hiše. Njen glavni argument v prošnji celjskim občinskim oblastem je bil, da Celje ne premore niti ene, medtem ko jih v Mariboru deluje že sedem. Očitno so bili v Mariboru glede prostitucije dobro organizirani; istega leta je celo ljubljanski mestni svet zaprosil mariborske oblasti za nasvet glede ureditve na področju tolerančnih hiš. Točno 27. maja leta 1985 je začel veljati avstrijski zakon o prisilnih delavnicah, s katerim je nastala reforma reglementacije (zakonske ureditve prostitucije) in je mesto samo lahko določalo pogoje za "obrtniško nečistovanje". Kazenski zakonik je vseboval tudi natančno definicijo prostitutke: "Javne ženske ali nečistnice so ženske, ki s svojim telesom opravljajo nečisto obrt."
Konec tolerance
Po prvi svetovni vojni je Slovenija, po 33 dneh obstoja Države SHS, postala del Kraljevine SHS. In kot se zgodi, pridejo z novo oblastjo tudi novi zakoni. Ne nujno boljši in modrejši. Sedmega marca 1919 je bila na deželni vladi za Slovenijo in Istro soglasno sprejeta odločitev o zaprtju tolerančnih hiš. Nekatere izmed razlogov, ki so bili merodajni za tak sklep, so povzeli v Mariborskem delavcu 13. marca 1919:
"Ta naprava je nemoralna, torej absolutno nedopustna, tudi če bi imela dobre posledice. Kajti dober namen ne posvečuje slabega sredstva. Slabo se nikdar ne sme delati niti dopustili, tudi če ima iz tega kaj dobrega priti. Toda teh dobrih posledic - s katerimi nekateri to nesramnost opravičujejo - ni, marveč nasprotno: s tem se ne omejuje prostitucija, marveč se le pospešuje. Statistično je dognano, da se tajna prostitucija zaradi tega nič ne zmanjša. Koliko pa je ljudi, zlasti mladih, ki bi se ne dali spozabiti tako daleč, da bi ne bilo take priložnosti, ki mu jo daje država s svojo toleranco? S tem se ne omejujejo spolne bolezni, marveč množijo. Vsi resni znanstveniki in socijalni politiki priznavajo danes, da je ta institucija kakor nezakonita in nemoralna tako tudi nehigijenična. Strokovnjaki Blascho, Tarnovsky, Štern, Bloch, Ruters, Forel, Kornig, Nikolsky itd. so tega mnenja. Blaschko govori o 'popolnem neuspehu', ki ga je pokazal ta evropski sistem po stoletnem obstanku. Da se socialno zlo nemorale korenito odpravi, morajo tej odredbi deželne vlade slediti še nadaljnje odredbe, ki bodo v današnji strukturi družbe, v socialni bedi ljudstva in pomanjkljivosti vzgoje naše mladine ležeče uzroke zadele."
Mimo oblasti
A v tistih časih smo imeli v mestu občinsko vodstvo, ki je bilo "modrejše" od tistega v Ljubljani. Mariborskim oblastem je bilo seveda takoj kristalno jasno, da z zaprtjem tolerančnih hiš prostitucija ne bo izginila, ampak bo le ušla varnostnemu in predvsem zdravniškemu nadzoru. Zato so odigrali potezo na lastno pest - 27. avgusta leta 1919 je policijski komisariat izdal Alojziji Rojs začasno dovoljenje za otvoritev tolerančne hiše na Seitzerhofgasse (Žičkem prehodu) 5, na naslovu, kjer je javno hišo pred prepovedjo Deželne vlade vodila Marija Resart.
