(INTERVJU) Aleksandra Berberih Slana: Kam sodiš, če si plesal v MKC ali jedel Pri lipi

Direktorji nacionalnih muzejev odhajajo kot po tekočem traku, recimo v Muzeju novejše zgodovine, Narodnem muzeju, Muzeju za arhitekturo, Moderni galeriji. Zdi se, da ne zmaguje stroka, ampak politične simpatije. Vas to kaj skrbi, tudi v kontekstu vašega aktualnega kandiranja za četrti mandat direktorice Muzeja narodne osvoboditve, kjer imate protikandidata?

"Pravica ustanovitelja je, da imenuje svojega kandidata, mora pa ta, seveda, izpolnjevati vse pogoje. Dejstvo je, da nekateri kandidati to tudi izpolnjujejo, za vse pa tega ne moremo trditi. A da razčistimo - k ugovorom nas ni spodbudilo dejstvo, da so bili imenovani novi direktorji, ampak to, da je ministrstvo delovalo netransparentno, da so se v zadnjem trenutku spreminjali temeljni dokumenti muzejev in da so se spreminjali pogoji za zasedbo delovnega mesta direktorja, ki so zdaj precej ohlapnejši. Zaradi tega se je Skupnost muzejev Slovenije oglasila in protestirala. Biti direktor nacionalnega muzeja mora biti vrhunec strokovne kariere, to so zahtevne pozicije, na katerih morajo biti ljudje, ki imajo izkušnje in dobre povezave s kolegi doma in v tujini. Na razpisu imam tudi jaz protikandidata. Vem, da sem do zdaj dobro delala, in vem, da imam vsa potrebna znanja in izkušnje. Prav tako pred vsakim mandatom resno premislim, ali imam dovolj idej, energije in podpore kolektiva. Pomemben je razvoj muzeja, ne kariera ali plača direktorja. Dejstvo, da sem že tretji mandat predsednica Skupnosti muzejev Slovenije in članica upravnega odbora NEMO - Mreže evropskih muzejskih organizacij s sedežem v Berlinu, zagotovo dokazuje, da sem angažirana in dovolj strokovna, da lahko še naprej vodim muzej."

Če ne boste izbrani, kam boste šli, v šolstvo, politiko?

"Ne. Imam srečo, da imava s partnerico lastno računovodsko podjetje, in moje preživetje je zagotovljeno. Če ne bom izbrana za direktorico, bom svoje znanje volontersko ponudila raznim muzejem, ker želim še naprej delovati v dobro muzealstva doma in v tujini, kjer sem spletla precej dobro mrežo poznanstev in sodelavcev."

Se še udeležite kakšnega kolesarskega protesta?

"V zadnjem letu je bilo dovolj bitk na področju muzealstva in splošno kulture - od financiranja, odnosa ministrstva do muzejev v času epidemije, ne zmorem še ene bitke. Skupnost muzejev Slovenije deluje od leta 1970, letos pa je prvič izgubila finančno podporo ministrstva za kulturo. Kljub temu da smo organizatorji največjih promocijskih akcij, izobraževanj ipd. Proteste sicer spremljamo kot stroka, tako kot smo pred desetimi leti spremljali mariborske vstaje. Sem pa, in tudi naš muzej je, zagovornik človekovih pravic in svoboščin, kamor spada tudi svoboda izražanja, in absolutno podpiram vse ljudi, ki si prizadevajo za boljšo Slovenijo in boljši svet."

Najdete kakšne stične točke s protestniki in njihovimi vsebinami?

"Odvisno od protestov. Verjamem v znanost, cepljenje in maske so zame spoštovanje mojega zdravja in zdravja drugih. Protestov proti tem ukrepom se torej ne bi udeleževala. Imamo pač različna mnenja in prav to je zame demokracija. Javno izražanje mnenja, ki ne podpihuje sovraštva, je pravica vsakogar. Zato tudi podpiram proteste. So namreč način izražanja mnenja, podpore ali nasprotovanja."

V Sloveniji se veliko ukvarjamo s preteklostjo in interpretacijami preteklosti. Kako gledate na to in kolikokrat se je zgodilo, da se je zgodovina napisala na novo?

"Različna obdobja prinašajo različne interpretacije zgodovine, ker so nekateri dokumenti na razpolago šele po določenem času. Odkar sem direktorica Muzeja NO, večjih sprememb v zgodovinopisju ni bilo zaznati. V Mariboru se prav tako ne ukvarjamo z obujanjem 'domovinske vojne', o kateri se trenutno veliko govori. Pri nas nismo imeli domobranstva, zdaj pa se ne ukvarjamo z razčiščevanjem, kdo je koga in zakaj. Opažamo, da so Mariborčani odprti za vse, kar je zgodovina prinesla in odnesla, pogovarjamo se o vsem in prikazujemo vse, ljudje pa vse sprejemajo. Kot da je Maribor toliko doživel in se toliko boril, da ga je to izučilo. Je pa res, da v našem malem muzeju primanjkuje prostora za vse pomembne dogodke in procese 20. stoletja. A se trudimo."

Sicer pa muzeja osamosvojitve, ki ga želi ustanoviti aktualna vlada, ne podpirate, mar ne?

"Nisem proti muzeju, ampak proti financiranju še enega muzeja. Muzeji dobimo iz leta v leto manj denarja in se bojimo, da bo z novim muzejem še manj denarja za vse druge. Bolj pametno bi bilo vložiti nekaj denarja v obstoječe muzeje, kot pa ustanavljati novega. Sicer to obdobje obdelujejo Muzej novejše zgodovine pa tudi številni drugi muzeji. Tudi mi smo letos obnovili spominsko sobo v Pekrah in postavili razstavo ob muzeju. Kot vsakih pet let."

Če bi se omejili na nekaj besed, s čim sta bila Maribor kot mesto in družba zaznamovana v času zadnjih treh županov, Kanglerja, Fištravca in Arsenoviča, kateri so ti zaznamki?

"To je težko vprašanje. Protesti, politični preobrati in vlaganja v infrastrukturo ter prenovo središča. Za muzej je najpomembnejša ugotovitev, da je bila Mestna občina Maribor v vseh obdobjih ena redkih, ki so izpolnjevale svoje dolžnosti do muzejev in galerij. Je pa res, da še vedno pričakujemo nove depoje, trenutni so že nabito polni."

Torej lahko pričakujemo razstavo o radarjih?

"Radarji so zgodovinsko dejstvo, prav tako z njimi povezani dogodki, ki so prinesli velike spremembe. Zagotovo se bomo v prihodnosti ukvarjali tudi s tem."

Katero obdobje je bilo za Maribor najbolj zlato?

"Zlato obdobje razvoja je bilo zame po prvi svetovni vojni, ko dobimo prvega slovenskega župana in se začne prodor kulture v slovenskem jeziku. Kulturni, športni, gospodarski in arhitekturni razcvet mesta, na kratko. Po drugi svetovni vojni lahko govorimo o zlatem obdobju industrije. Najbolj žalostno obdobje pa se začne pred razpadom Jugoslavije, ki prinese propad industrije. Kot srednješolka sem tiste čase močno doživljala, spomnim se socialne in ekonomske bede, iz katere se je Maribor komaj izkopal. Nato pa vanjo znova zaplaval leta 2008."

Kaj bodo zgodovinske knjige pisale o koronskem času?

"Na to vprašanje ne bom odgovorila, ker zgodovinarji vedno čakamo, kaj bodo rekli viri. Seveda bo zanimivo odkrivati politična ozadja dogajanj in omejitev, prav tako zanimivo bo opazovati posledice na družbo in predvsem mladino."

Razmišljate o kakšni koronski razstavi?

"Že letos bomo pripravili fotografsko razstavo Boštjana Laha, ki bo pokazal Maribor v času covida. Prvič, odkar sem na svetu, je to bilo popolnoma zapuščeno mesto. Razpravljali bomo tudi o tem, kaj je to pomenilo za družbo, za vzgojo in odraščanje mladih. Ker v muzeju veliko sodelujemo s šolami, slišimo, da je zadnje leto prineslo izjemno veliko slabih stvari. Mladi, odraščajoči najstniki bodo nosili konkretne dolgoročne posledice."

Kako se lotite razstave, izberete vsebine? Od česa ste odvisni in koliko pri tem mislite na komercialno uspešnost?

"Vedno razmišljamo o komercialni uspešnosti, ni pa to naše glavno merilo. Prvo vodilo pri izbiri tem so obletnice lokalnih, nacionalnih ali svetovnih dogodkov, čeprav smo muzej severovzhodne Slovenije. Dobimo tudi smernice ministrstva za kulturo, čeprav se znajo te v zadnjem trenutku tudi spremeniti. Velik poudarek dajemo potrebam šol in vrtcev, njihovemu kurikulumu, ker so to teme, ki so zanimive vsem, hkrati pa organiziranim skupinam omogočamo, da svoje šolsko delo prenesejo v muzej. Lani smo se lotili petletne strategije muzeja in v snovanje strategije vključili tudi profesorje, učitelje in vzgojitelje. Omenili so nekaj tem, ki jih pogrešajo. Tako bo letos jeseni odprta razstava o družabnem življenju v Mariboru. Ne samo o tem, kje se je plesalo, pilo in jedlo, ampak tudi o tem, kakšne vrste druženja so bile značilne za posamezna obdobja, kako so se ljudje družili v skladu s svojim nacionalnim, družbenim poreklom, statusom, kako so se družili ženske in moški, otroci, kako se je v načinu zabave in preživljanju prostega časa videlo, kam sodiš. Razstava o družabnem življenju lahko odgovori na številna poglobljena vprašanja. Spomnili se bomo lahko Maribora od začetka stoletja do 80-ih let prejšnjega stoletja, plesov, subkultur, Fontane, Pristana ali MKC-ja. Že po izbiri mesta se je vedelo, ali si 'šminker' ali 'darker'. Med obema vojnama so bile pomembne izletniške točke gostišča (Pri lipi, Pri treh ribnikih) in kavarne. Železničarji so imeli 'svoje' gostilne, uradniki 'svoje'. Pomembno je bilo, kje si delal, koliko denarja si imel ..."

Saj danes je podobno.

"Vsaka družba je razslojena, le merila delitve se spreminjajo. Eden od ciljev našega programa Muzej za mir se ukvarja prav s pravico do drugačnosti, s predsodki in stereotipi, s končnim ciljem spodbujanja strpnosti, spoštovanja in razumevanja, predvsem pa razmišljanja z lastno glavo."

Kje opažate največ predsodkov?

"Zadnje čase pri vprašanjih nacionalnega porekla, na žalost pa tudi na področjih, za katera bi upali, da so že presežena, na primer pri razlikah med spoloma. Sploh v zadnjem času smo ženske, ki zagovarjamo svoje prepričanje, 'histerične', nam enaki moški pa so 'pogumni in se znajo postaviti zase'."

V tujini so proračuni za razstave nekaj deset tisoč evrov. Koliko je proračun neke povprečne razstave pri vas? Vam uspe dobiti kaj evropskega denarja?

"Naša sredstva so omejena, za deset razstav v Fotografskem muzeju, tri do štiri občasne v matični hiši, prenovo stalne razstave in delovanje Trafike - Muzeja za enega, dobimo letno okoli 50 tisoč evrov. V to so vključeni tudi pedagoški in andragoški programi, tisk publikacij in promocija. Vedno varčujemo, odločamo se za cenejše materiale in oblikovalske rešitve. Vsako razstavo recikliramo. Prizadevamo si za pridobivanje evropskih sredstev, vendar imamo pri tem manjši muzeji nekaj težav s pridobivanjem partnerjev in pokrivanjem lastnega deleža financiranja. Na srečo pa imamo v muzeju kar precejšen delež lastnih prihodkov, kar nam omogoča neke nadstandardne vsebine in nakup opreme za digitalizacijo."

Bo digitalizacija lahko nadomestila obisk v muzeju?

"Ne. Obisk muzeja je kontakt obiskovalca s predmetom. Digitalizacija ga ne more nadomestiti, ne izkustveno ne finančno, je pa lahko koristna - tako za urejanje zbirk in njihovo lažje predstavljanje javnosti kot za lažji dostop do vsebin. Tudi promocijske vrednosti digitalizacije ne smemo zanemariti."

Katere vaše razstave in programi so bili največji hit, najbolj obiskani in strokovno priznani?

"Najbolje obiskane razstave so bile Muzej spominov, Mariborski mozaik, stalne razstave, razstava o Pohorskem bataljonu in vse razstave o mariborski industriji, kar nakazuje, da se Maribor še vedno identificira z industrijskim mestom. Med otroškimi programi so najbolje obiskane različne kreativne delavnice in Muzej za mir."

Kako je uspel dan muzejev pretekli teden?

"Kot vedno je bilo zelo uspešno. Ljudje pogrešajo muzeje pa tudi druge kulturne prireditve. Počasi se približujemo normalni odprtosti in druženju. Letošnje sporočilo mednarodnega dneva muzejev je bilo okrevanje po covidu-19, ki je zanimiva tema za muzeje, saj govorimo o izgubi lastnih prihodkov in spremenjenih navadah obiskovalcev muzejev. Skupin je veliko in razprodani smo do konca šolskega dela, opažamo pa upad števila individualnih obiskovalcev. A mednarodni dan muzejev je že za nami, pripravljamo se na Poletno muzejsko noč, ki jo za Skupnost muzejev Slovenije koordinira naš muzej in bo letos združila več kot 70 muzejev."