(INTERVJU) Sanja Špindler, študentka: Cimra me je vprašala, ali sem še ali že budna

Pred kratkim so vas izbrali za najboljšo študentko Univerze v Mariboru v lanskem študijskem letu. Kaj je pretehtalo?

"Bistveni so bili vsi mali projekti in dela skozi študij, saj sem zagrabila vsako priložnost, ki se je ponudila. Tako da se je aktivnosti, projektov na in ob fakulteti ter udeležb na delavnicah kar nabralo. Po tem, ko sem bila na Erasmus izmenjavi, sem bila tudi Erasmus ambasadorka, promotorka FGPA (Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, op. p.), članica delovne skupine oddelka za arhitekturo ipd. V času projektov zunaj študija sem sodelovala pri nastajanju različnih publikacij, strokovnih člankov in pojavljanju v medijih."

V času študija ste prejeli tudi rektorjevo nagrado, nagrado občine Ptuj, uvrstili ste se med deset najboljših na svetovnem natečaju Multi Comfort Student Contest 2019 … Koliko truda je bilo za to potrebnega?

"Ogromno truda. Veliko dni in veliko noči. V nekem obdobju sem po obveznostih na fakulteti še šest ur študirala, eno uro počivala, nato šest ur delala, eno uro spala itd. Dva meseca sem zmogla takšen tempo. Potem sem izpregla, a neko izgorelost še vedno čutim. Večina dela, zaslužnega za nagrade, je bila narejena v skupini in pri vsaki zadevi sem se poskušala maksimalno potruditi, tudi za tiste, ki so v skupini manj delali. V petem letniku sem začela skoraj redno delati v različnih arhitekturnih birojih, pri nekaterih javne objekte, drugje enodružinske hiše, urbanizem, kulturno dediščino, krajinsko arhitekturo. Najbrž nas na osnovi vsega tega profesorji predlagajo za priznanja."

Vam je pri samodisciplini pomagal kung fu, ki ga menda obvladate?

"Mogoče je pomagal pri osredotočenosti. Kung fu sem se učila v srednji šoli, ker sem si želela, da bi imela več moči, kondicije in znanja za samoobrambo. Ampak kasneje sem dojela, da se moraš v življenju tudi kako drugače postaviti zase, ne samo fizično, in si postaviti meje."

Kdaj ste se odločili za študij arhitekture, kaj je bil ključni moment?

"Odločila sem se zadnji trenutek, marca, tik pred oddajo prijav za vpis. Ker me veseli veliko stvari in običajno vse, česar se lotim, poskušam narediti najboljše, kar lahko, se mi je bilo težko odločiti. Nisem vedela, ali naj grem za pilotko, mizarko ali v kakšno računalniško smer. Po zaključku Gimnazije Ptuj, kjer sem se tudi vključevala v vse mogoče dejavnosti, sem imela možnosti kjerkoli. Najbolj sem se spogledovala s finančno matematiko. Ampak arhitektura je bila simbioza ustvarjanja, oblikovanja, matematike in tehničnih znanj, ki daje svobodo domišljiji in širino. Navdušil me je tudi predmetnik izobraževanja. O arhitekturi nisem imela nobenega znanja, čeprav sem že v osnovni in srednji šoli veliko potovala, nikoli nisem opazovala stavb, zato je bilo na začetku študija kar težko. Zdaj pa, kamorkoli pridem, opazujem objekte, kako ljudje živijo, kako funkcionirajo mesto, javni prevozi, kolesarstvo, prehranjevalne navade ljudi, druženje ..."

Zakaj ste izbrali mariborsko arhitekturo in ne ljubljanske fakultete in kaj menite o študiju arhitekture v Mariboru? Kakšno se vam zdi razmerje med teoretskimi in praktičnimi predmeti in koliko se študentje med rednim programom srečate z bolj realnimi projektantskimi nalogami?

"Razmerje med teorijo in prakso je v redu, če ga sam poiščeš in vzpostaviš. Možnosti imamo, veliko je delavnic in ekskurzij, ki dajo širino in znanje s predmeti na fakulteti povežejo v celoto. Morda se zdi, da se katere vsebine predmetov ponavljajo, ampak vsak predmet je namenjen neki temi, ki jo moraš osvojiti skozi izobraževalni proces. Tudi nabor profesorjev je raznolik in vsak je strokovnjak na svojem področju, nekateri so bolj umetniški, nekateri bolj tehnični tipi. Največja prednost arhitekture in urbanizma je to, da znaš iz pojmov, ki jih predstavijo profesorji, narediti skupek, celoto. Študij arhitekture v Mariboru se mi zdi res dober, je težek in je treba delati, vendar je meni pisan na kožo, komu, ki je bolj umetniško razmišljujoč, pa morda ne. O ljubljanski fakulteti za arhitekturo nisem nikoli razmišljala, niti nisem pogledala njihovega predmetnika in zelo malo vem o tej fakulteti. Ljubljana me ni zanimala niti kot mesto nekajletnega bivanja, ker mi je Maribor bolj blizu in se mi zdi, da tukaj študira več ljudi iz mojih domačih krajev, Prlekije in Prekmurja, ki so mi blizu. Zato sem želela študirati arhitekturo v Mariboru."

Omenjate delavnice, ekskurzije. Kaj obštudijskega, zunaj definiranih vsebin ponuja mariborska fakulteta in k čemu profesorji spodbujajo študente?

"Profesorji nas spodbujajo k izmenjavam v tujini in delu v birojih, imajo povezave, ki nam omogočajo udeležbo pri kakšnih projektih. Na delavnici za apartmaje, ki jih ima fakulteta na Pagu, smo apartmaje oblikovali študentje arhitekture. Na Pagu smo bili pet dni in naredili nekaj idej, predlogov, hkrati pa smo študirali urbanistično zasnovo turističnih naselij. Malo smo tudi uživali. To so odlični momenti, ko se povežeš z mlajšimi in starejšimi kolegi in vzpostaviš kontakt za morebitno sodelovanje v prihodnosti.

Bila sem tudi na delavnici v Veliki Polani, kjer je občina izrazila željo po sodelovanju. Ukvarjali smo se s turistično-adrenalinskim parkom oziroma naseljem. Občine zadnje čase precej vlagajo v takšne projekte, ker ima Slovenija veliko naravnih biserov, primernih za oglede, doživetja, atrakcije, in dobro je, da povabijo študente, saj dobijo v tednu ali dveh več idejnih zasnov ali vsaj brainstorming za nabor idej, kaj vse je mogoče in kako zastaviti projekt. Kot študent nisi obremenjen in daš iz sebe vse ideje, ki se ti zdijo v nekem prostoru smiselne. Vedno sledi diskusija in izkristalizirajo se ideje, ki se v sklopu kakšnega natečaja ali razpisa mogoče sploh ne bi pojavile.

Študentje smo v okviru rednega predmeta snovali rešitve za Večerovo kavarno Račka in jo preoblikovali. S kolegico sva si jo zamislili kot polodprt paviljon, skulpturno arhitekturo z lamelami po celi dolžini stavbe in barskimi stoli. Ukvarjali smo se z Vurnikovo kolonijo v Mariboru, kjer so si zasebni lastniki nepremičnine oblikovali vsak po svoje - z različnimi okni, vhodi, ograjami in strehami, in tako je naselje izgubilo prvotno podobo, izgubilo se je tudi avtorsko delo, zato jo lahko z urbanističnega in arhitekturnega vidika smatramo kot degradirano. Iskali smo načine, kako ohraniti prvotno zasnovo, oblikovali pa smo tudi povsem novo, za sedanji način življenja, ko ima družina dva ali tri avtomobile, kolesa in še skiro, funkcionalno sosesko. Profesorji za naloge običajno izberejo degradirana ali prazna območja."

Prinesejo te študentske ideje kakšne konkretne učinke, so kdaj tudi realizirane, zaživijo?

"Prvotni namen je, da se študentje učimo. Čeprav si župani, ki so nas povabili, najbrž želijo realizacijo, vendar je v realnosti ideje težko izvesti. Na primer, ko smo delali participatorni projekt v Ločah, smo šli do ljudi, domačinov in jih spraševali, kako bi si oni želeli, da se preoblikuje kraj, kaj jih moti, kako bi rešili promet in kako vidijo Loče v prihodnosti. Če nič drugega, smo vsaj spodbudili razmišljanje. Da bi se kakšen študentski projekt dejansko izvedel, še nisem slišala, morda pa kaj pospeši."

Kakšna je klima med kolegi študenti in kako dostopni so profesorji, imajo s študenti neformalne strokovne debate ob kavi ali se držijo ex cathedra?

"Z vsemi profesorji, ki so bili vedno dostopni po mailu ali telefonu in se mi niso zdeli zadržani, strogi, in s študenti sem imela dobre odnose. Asistente smo videvali tudi na študentskih zabavah, kar se mi zdi pozitivno. Je pa med študenti arhitekture močno prisotna tekmovalnost, nenehno se primerjajo, kdo ima najboljšo idejo, kdo najboljšo izvedbo. Ne razumem, zakaj, ker je najbolj pomembno osvojiti in razumeti proces. Podobno nastrojenost je čutiti tudi v praksi."

So pogoji za študij v Mariboru dobri, je dovolj dobrih ambientov za zabave? Kakšno je študentsko življenje?

"Življenje je pestro, na primer kolo so mi ukradli že prvo leto, pogoji za bivanje pa so odlični. V domu na Gosposvetski cesti, kjer sem živela sedem let, si nas je devet delilo eno kopalnico in 18 eno kuhinjo, kar zahteva veliko prilaganja in odgovornosti, ima pa tudi svoj čar in omogoča druženje. V okolici Gosposvetske je veliko dobro obiskanih lokalov, Štuk, Artur, Trust, Millenium. V drugem letniku, ki je poleg tretjega zelo naporen, sem celo leto dan in noč preživela v sobi. Ko je cimra zjutraj ob šestih prišla z žurke, me je vprašala, ali sem se že zbudila ali sem še budna. Vedno sem odgovorila, da sem še vedno budna. Vsako jutro ob štirih ali petih sem slišala, da so se ptiči že vklopili. Bilo je kar veliko odrekanja in samodiscipline. Je pa res, da sem vse izpite naredila v prvem roku in sem potem bila tri mesece čez poletje prosta. Proti koncu študija sem se začela več zabavati. Morda sem se preveč gnala, ampak takšna pač sem. Tudi sama sebi sem ustvarjala psihični pritisk in ni mi težko spregovoriti o tem. Včasih sem se zjokala. Boljše, kot da držim pritisk v sebi."

Kaj bi priporočali nekomu, ki bi rad študiral arhitekturo?

"Treba se je zavedati, da študij zahteva ogromno dela in časa, potrpljenje z mnogimi računalniškimi programi, ki lahko mrknejo sredi dela. Na srečo je brat informatik in je reševal moje težave z računalnikom. Študijski program je zastavljen široko, veliko je predmetov in vaj. Čudila sem se sošolcem, ki so izpite opravili preprosto, kar se očitno tudi da, če nisi tako natančen, kot želim biti jaz, ne kompliciraš in se ne poglabljaš v vsako stvar."

Koronski lockdown je zarezal tudi med študente. Kako ste ga doživljali in katere posledice najbolj čutite mladi?

"Ljudje smo socialna bitja. Ko se je lani vse zaprlo, smo bili žalostni. Ostala sem v študentskem domu z dvema stanovalcema in povezali smo se tako, kot da smo sestra in dva brata. Skupaj smo si kuhali, gledali filme, se šalili, nismo pogrešali odprtih gostiln, trgovin in izletov. Delala sem in pisala magistrsko nalogo. Bruci, ki so šele začeli študij, leto in pol niso imeli od študentskega življenja nič, niso mogli spoznavati sošolcev, profesorjev, težko je bilo. Čeprav smo otroci interneta, to ni to. Začeli smo ceniti druženje in skrb za zdravje. Med mladimi je veliko depresije, slabe volje zaradi družbenih omrežij in pritiskov in ne vemo, kaj vse se (jim) dogaja med štirimi stenami."

Študij danes omogoča številne mednarodne izmenjave, tudi vi ste bili v tujini. Kakšne so vaše izkušnje?

"Najprej sem bila pol leta na Erasmus izmenjavi na Danskem, nato v Avstriji, dva tedna na poletni šoli na Japonskem in še en teden na arhitekturni delavnici v Rusiji. Na prvi izmenjavi sem se zaljubila v izmenjavo in Dansko. Tam je bilo 900 tujih študentov, morda 20 odstotkov Dancev in nobenega Slovenca. Najprej sem doživela šok, uvajalna doba je vedno težka, po treh tednih sem se udomačila. Družili smo se, imeli vsak teden internacionalne večerje, potovala sem po Danski, na Norveško, delala sem v azijski restavraciji in se naučila pripraviti suši. Fantastično je bilo. Zato sem se odločila za še eno izmenjavo in odšla v Špital ob Dravi, kjer je bilo težje, ker prva dva meseca nisem razumela besedice avstrijskokoroškega dialekta, ampak se je potem dobro izteklo."

Kaj pa ste pridobili strokovno?

"Ogromno. Sistem študija je povsem drugačen kot v Sloveniji. Na Danskem se cel semester dela en projekt. Na eni stavbi se naučiš različnih faz in v eno stavbo moraš inkorporirati vse. V šoli sem bila od osme ure do druge ali tretje, že tam delala na projektu in se lahko sproti posvetovala s profesorji, popoldan sem bila prosta. V Sloveniji pa pri vsakem predmetu delaš svojo zgradbo in je na koncu res veliko dela, ker moraš pri vsaki stavbi skozi določen proces. V šoli poslušaš predavanja, imaš korekture, potem greš domov in doma delaš projekt. Čeprav se včasih zdi, da fakulteta ni potrebna, ti da širino, povezavo do virov, ki jih potrebuješ. Kritike in komentarji, ki jih dobiš na fakulteti, so nujno potrebni, četudi kdaj bolijo. Tako si še bolj zapomniš, kot če bi bil pohvaljen, in se največ naučiš. Gre tudi za to, koliko sam potegneš od predavateljev, ki jih poslušaš. Tujina da dodatno širino, ker sta tam drugačna kultura in drugo strokovno znanje. Največ pa šteje znanje, ki je skupek vsega, česar se naučiš in vidiš."

V Mariboru so trenutno štiri arhitekturne razstave. Ste si pogledali katero in kaj menite?

"Nobene. Nisem človek za razstave in muzeje. Ne zanimajo me, morda me kdaj v življenju še bodo."

Vaš domači kraj Ptuj je najstarejše slovenske mesto z veliko lepimi, starimi stavbami. Kaj vas najbolj impresionira na Ptuju, katere objekte ali interierje bi izpostavili?

"Ptuj je kot celota, kot srednjeveško mestno jedro eno najlepših v Sloveniji, sploh zaradi kompozicije - grad na hribu, mestni stolp in sprednja veduta z Dravo ter mostovi, ne morem izpostaviti posamezne zgradbe."

Arhitekti ptujske tržnice so za obnovo, ki je bila nedolgo tega dokončana, dobili Plečnikovo nagrado. Mnenja širše javnosti o novi tržnici so deljena. Kakšno je vaše mnenje?

"Ureditev je lepa, dobra. Ptuj je s tem dobil ogromno, odprto površino, ki diha in je primerna za različne dogodke. Tudi barve so dobre, neinvazivne, sveže, ni spet antracit, ki vlada zadnjih deset let povsod in bo trajal še nekaj časa. Projekt se poklanja nekdanji kasarni, ki je stala na istem mestu. Vem, da je bilo težko posekati par dreves, ki so bila tam, ampak saj bodo nova drevesa zrasla. Ljudje se zapičijo v marsikaj, na primer, da bi stoli lahko bili postavljeni ali oblikovani drugače, da so bili predragi. Vsak projekt ima dobre in slabe strani, in ko se pojavijo problemi, jih je treba rešiti. Slišim, da imajo branjevci ob slabem vremenu, ko dežuje, težave, stojnice so narejene tako, da prodajalcem ne omogočajo dovolj prostora za shranjevanje sadja in zelenjave. Sicer pa se na Ptuju kar trudijo z obnovami. Želim si, da bi se še bolj, da bi začeli obnavljati majhne stavbe, ampak za to je potrebna določena struktura prebivalcev in drugačna miselnost. Na Ptuju veliko vlagajo v program, v vključevanje ljudi v dogajanje, na primer v Odprto kuhinjo in mnoge poletne festivale. Meni je najljubše kurentovanje, dotakne se moje duše. Ko si sama naredim kostum, čeprav ne znam šivati, grem ven in srečam pol Ptuja. To mi je pri srcu, ker se rada pogovarjam, plešem in pojem. Letošnje neuradno kurentovanje je bilo prav na tržnici in med tistimi nekaj zbranimi, ki smo tam stali sredi zaprtih covid časov, me je stisnilo pri srcu, kako rada imam kurente in naše mesto."

Na temo Ptuja ste napisali tudi magistrsko nalogo.

"Pod gradom sem si zamislila okroglo strukturo, v kateri bi bili turistično-informacijski center za Podravje, javne sanitarije, ki jih grad nima, muzejska trgovina in kulinarična ponudba. Ta struktura bi povezovala srednjeveški del mesta z rimskim delom, ki je še vedno zakopan in za katerega se še ne ve, v kakšni obliki bo predstavljen arheološki park. Tretja komponenta so vrtci, ker je o zgodovini in dediščini treba učiti že otroke. V gradu bi lahko bili prostori za literarne večere in ustvarjanje poezije, za ples, druženje. Nalogo sem predstavila občinskim svetnikom, zavodu za kulturno dediščino, muzeju, zavodu za turizem in določenim posameznikom. Odziv je bil pozitiven. Ampak v Sloveniji ne vemo, kaj bi z gradovi in propadajo. Na Danskem, kjer imajo prav tako ogromno gradov, ima vsak svoj namen, vsebino, je urejen in vzdrževan."

Ali glede na visoko povprečje ocen 9,7 razmišljate o akademski karieri ali vas bolj vleče h konkretnemu ustvarjanju in bi raje delali v praksi?

"Na fakulteti delam kot demonstratorka in zunanja sodelavka, obstaja tudi možnost zaposlitve, vendar sem trenutno zaposlena v inženiring-projektantskem podjetju ProPlus in mi za zdaj tako ustreza. Najbrž bom tudi v prihodnosti kombinirala oboje."

Vidite svojo prihodnost v Sloveniji ali v tujini?

"Ptuj mi je tako lep, da bi kar vedno živela tukaj. V prihajajočih letih bom živela v Mariboru. Ne vem, kaj mi bo še prineslo življenje, morda tudi tujino. Odprta sem za nove dogodivščine. Glede na svoje izkušnje v tujini in ljubeče okolje doma pa bi za zdaj rekla, da tudi če ne bom na Ptuju, bom vsaj v bližini."