Branka Bezjak
"Življenje ni praznik, je delovni dan, je načelo, ki se ga držim, in še Ne odlašaj na jutri, kar lahko storiš danes," odgovarja zgodovinar in geograf, publicist dr. Marjan Toš iz Lenarta na vprašanje, kako mu vsa leta uspeva usklajevati številne raznolike aktivnosti, pri katerih je udeležen, ob tem pa raziskovati, pisati članke, urejati zbornike, knjige. Je tudi član Lovske družine Dobrava, predsednik nadzornega odbora in član predavateljskega aktiva Lovske zveze Maribor (LZM), častni član območnega združenja Zveze veteranov vojne za Slovenijo Lenart, častni član kluba prijateljev lova iz Celovca ter član upravnega odbora Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra Maribor.
Z vseh teh področij in o drugem aktualnem dogajanju, na katerega naleti v svojem kraju in širše, piše tudi na straneh Štajerca, v drugih edicijah Večera in medijih. Prve delovne izkušnje je namreč pridobival v novinarskih vrstah. "To pride človeku v dušo in ostane. Kot praktikant sem začel leta 1974 na Večeru, kjer sem imel sijajne mentorje, urednike, nato sem presedlal na Radio Maribor, kjer smo bili prav tako dobra druščina, kasneje na Radio Tednik Ptuj ... in to sodelovanje je v določeni meri ostalo," pojasni.
Ni še vsega popisal
Bil je direktor Ljudske univerze v Lenartu, vodil je strokovno službo LZM in urad za družbene dejavnosti Občine Gornja Radgona, do pokoja je nato delal v svoji stroki. Najprej kot prvi kustos obnovljene Sinagoge Maribor leta 2001, ko je bila ta še pod Pokrajinskim muzejem Maribor. Nato je bil od leta 2011, ko so ustanovili samostojen zavod, direktor. "Kot zgodovinar sem se v glavnem ukvarjal z lokalno zgodovino osrednjih Slovenskih goric, na sploh pa z obdobjem po letu 1918. Veliko sem pisal o prevratu, o Maistrovem času na Štajerskem, sodeloval sem pri dogajanjih v Zavrhu s profesorjem Alešem Arihom in ostalimi. Še zmeraj se veliko ukvarjam z drugo svetovno vojno, s poudarkom na žrtvah, saj vse še ni popisano. In še posebej me okupira judovska zgodovina, posamezne zgodbe holokavsta, zlasti pa romski genocid, ki je malo raziskan. "Dela mi, skratka, ne zmanjka. Rad sem v arhivih, proučujem dokumente, ni mi dolgčas," doda.
Njegov dan ob proučevanju gradiva, branju časopisov, brskanju po spletu ... obvezno vključuje sprehod z jazbečarjem Mojem. Od nekdaj je namreč velik ljubitelj narave. Če se le da, gre torej vsak dan na lov, a ne s puško, temveč fotoaparatom in zvestim štirinožnim spremljevalcem. "Ko svoje opravim, greva za dve, tri ure na sprehod," je povedal na idilični jasi, pred lovskim domom LD Dobrava v Sveti Trojici, kjer je tekel pogovor. V to lovsko družino je vstopil že leta 1979. "V neposredni bližini sem bil doma, poznal sem ljudi in sedaj že pokojni lovci so me prepričali, da sem se pridružil. Od starejše generacije je ostal še Ignac Senekovič. Sicer pa je povprečna starost članov visoka, 57 let in pol, zato bo treba vrste počasi pomladiti, da se bo tradicija nadaljevala," dodaja. Nadaljuje jo tudi njegov sin Jure. V poklicu pa je po njegovi poti šla hči Maja, ki kot zgodovinarka živi in dela na Dunaju.
Lov velika osebna odgovornost
"Sedaj je v ospredju predvsem skrb za okolje, za ohranitev ogroženih vrst male divjadi in na drugi strani za lisice, kune," pove o glavni skrbi lovcev. "Pred par dnevi sem bil na ogledu kmetije, kjer so lisice naredile veliko škodo. Razumem ljudi, ki bi pustili, da se narava sama uravnava, toda v nekatere vrste divjadi je preprosto treba poseči. Enako je pri medvedu, ki ga je občutno preveč. Strokovnjaki ocenjujejo, da jih je med 1000 in 1250. Zato ne smemo biti presenečeni, da je prišel v Haloze, kjer je bil po mojem mnenju na nepravičen, neetičen način odstreljen. To je velik madež v zeleni bratovščini. V dolgi letih predavanj lovcem pripravnikom zmeraj poudarjam, naj se prepričajo, ali je strel upravičen in varen, če bi denimo zgrešili. Kdor se pri tem ne more zadržati, ne sodi v lovske vrste. Lov je danes v prvi vrsti stvar časti in velike osebne odgovornosti. Vse drugo so lepi spomini. Bilo je res drugače, bolj veselo, več je bilo za loviti. A sedaj so časi drugi," razlaga.
A tudi kult lovske trofeje je še prisoten. "Nekateri so to res preveč poveličevali. A trofeja je predvsem spomin lovca na dogodek ob uplenitvi. In zame je vsaka enako pomembna, spoštovana - od gumbarčka do kapitalnega srnjaka. Na žalost se dogaja, da mnoge, nekatere tudi izjemne, ker lovci nimajo nikogar za seboj, končajo v smeteh," opozarja. Nekaj jih je v Slovenskem lovskem muzeju v Bistri, ki ga upravlja Tehniški muzej Slovenije, a ta muzej lovski organizaciji sedaj ni v čast, pravi Toš. Upa, da se bo trofeje in na sploh zgodovino lovstva ustrezneje predstavilo ob izgradnji nacionalnega lovskega centra v Lukovici. Nekaj prostora za trofeje bo tudi v Mariboru, in sicer v okviru projekta Zelena ekotočka Štajerske, to bo multimedijska učilnica za mlade s prikazom prostoživečih vrst živali v naravnem okolju na sedežu LZM.
Računajo, da bodo projekt zaključili v okviru obeleževanja letošnje stoletnice organiziranega lovstva na Štajerskem. Osrednji dogodek ob jubileju je začrtan za 7. oktobra, bo pa pozornost namenjena tudi desetletnici lovskih rogistov. "Lovska organizacija je na Štajerskem odigrala pomembno narodnopolitično vlogo med obema vojnama, zlasti pa pred nemško okupacijo, ko je svarila pred nevarnostjo na severni meji. Tako v Mariboru kakor na Ptuju, kjer so se že minulo soboto spomnili stoletnice," o jubileju pravi Toš. Tudi zgodovino lovstva še izpostavlja, obdeluje za revijo Lovec in za druge publikacije. Pravi, da je še nekaj neobdelanih belih lis, denimo o lovu med okupacijo, pa o vplivu partijske vrhuške na lovstvo: "Na vodstva je morda že bil vpliv, na nižjih ravneh je bila zadeva drugačna, zato je prav, da to povemo."
Mladi naj prevzamejo vajeti
Tudi o obdobju vojne za osamosvojitev Slovenije bi še rad določene zadeve zapisal, saj pravi, da vendarle ni bilo vse tako črno-belo, kakor se rado poudarja. Tudi sam je bil aktiven udeleženec, delal je v zbirnem centru za prebegle oficirje JLA in "to so bile včasih tragične zgodbe". Sicer pa ocenjuje, da se zlasti obdobje druge svetovne vojne in po njej preveč pogreva. "Treba je gledati naprej. Bratomorne vojne ni bilo povsod po Sloveniji in mislim, da lahko z zaupanjem, sodelovanjem premostimo mnoge težave. Če pa bo del politike venomer to izkoriščal, ne bo miru. Pustimo zgodovino zgodovinarjem, zanamcem pa, da počasi prevzamejo vajeti. Mislim, da je po 30 letih že čas, da generacija osamosvojiteljev preda zadeve in v miru uživa svoje zasluge. To pa niso zasluge posameznikov, ampak Slovenk in Slovencev, ki smo znali stopiti skupaj in se za ta veliki cilj izjasnili, naprej na plebiscitu in nato še v vojni.
Za ves svoj angažma je Toš prejel vrsto priznanj, nagrad. Omenimo samo nekatere: zlatorogovo plaketo Lovske zveze Slovenije, zlati grb Občine Lenart, priznanje generala Maistra, red Zveze veteranov vojne za Slovenijo III. stopnje, zlato plaketo revije Lovec, srebrni znak OF, srebrno priznanje Društva novinarjev Slovenije ... Dodajmo še, da mu dneve v pokoju krajšata in lepšata štiriletna vnukinja in vnuk prvošolec, ki gre z dedkom rad v naravo.
