Fran (Franjo) Stupica (ali tudi Štupica, kot so ga imenovali pri Lenartu) se je rodil 14. avgusta 1873 v Ribnici na Dolenjskem, umrl je 24. marca 1937 v Lenartu, kjer je tudi pokopan. Pravo je študiral na Dunaju in je bil pred prihodom v Lenart do leta 1905 notar v Tržiču na Gorenjskem. Notarsko službo je pri Lenartu opravljal vse do smrti leta 1937 in to v hiši na zdajšnji Jurovski cesti 3, ki jo je kupil leta 1906 in kasneje dozidal. Zelo rad je zahajal v Zavrh, kjer je imel prostrane vinograde, v katerih je prideloval grozdje za kakovostno vino.
V Lenartu je najprej ustanovil narodno napredno (liberalno) stranko in je tudi v narodnem pogledu zastopal radikalno smer. Štupici so najprej ponudili notarsko službo v Gorici, a se je raje odločil za Slovenske gorice. Te so mu bile ljubše in po krajšem ogledu Lenarta in okoliških krajev se je odločil za Lenart. Ta je bil na prelomu 19. v 20. stoletje še vedno med manjšimi in ekonomsko nepomembnimi trgi na Spodnjem Štajerskem. Večina tržanov v Lenartu je bila slovenskega rodu, četudi se je štela med Nemce, ker je bilo to imenitnejše in je pomenilo v primerjavi s slovenskim ljudstvom višjo socialno stopnjo. To stopnjo pa je tržan poudarjal predvsem z nemštvom.
V Kontrolorju Škrobarju kot narodni omahljivec
Najvišji urad v trgu je bilo okrajno sodišče, ki je pri Lenartu v Slovenskih goricah začelo delovati sredi leta 1850. Na njem so vlagali tudi slovenske tožbe in v začetku 20. stoletja se je sodišče precej sloveniziralo. Za slovensko uradovanje je precej zaslužen Jožef Kranvogel, še bolj pa ga je poskušal slovenizirati Karel Wenger. Narodnostne in politične razmere pri Lenartu in v okoliških krajih pred prvo svetovno vojno dokaj nazorno predstavlja tudi dr. Alojz Kraigher v znanem naturalističnem romanu Kontrolor Škrobar. Med letoma 1907 in 1914 je bil Kraigher okrajni zdravnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Kontrolor Škrobar je izšel leta 1914. Po izidu romana so mnogi mislili, da je njegov glavni junak sodnik dr. Ožbolt Ilaunig, medtem ko je Bogo Teply menil, da za model glavnega junaka Kraigherju ni toliko služil sodnik Ilaunig, to naj bi bil lenarški notar Fran Štupica. Ilaunig v svoji avtobiografiji Moje življenje navaja, da je bil Štupica "narodni omahljivec". Zdi se, da Kraigher ni objektivno opisal klerikalno-liberalnih nasprotij v Slovenskih goricah in da je v Lenart presadil centralni slovenski model in obliko obeh ideologij.
"Razumel ga je le tisti, ki je vse to doživel. Po mojem mnenju ta roman ni nič drugega kakor naročena govorica raznih klepetuh obojega spola. Ljudstvo tega kraja je knjigo hlastno čitalo, pravega pomena, ki so ga se ve kritiki našli, ljudstvo ni spoznalo, pač pa se je črez nas vse št. Lenarške Slovence izvrstno zabavalo, kajti našli so hitro, kdo je ta ali oni. In tako moram reči, da nam je pisatelj nam Slovencem v tukajšnjem kraju silno škodoval na ugledu, zanetil je mnogo sovraštva, svojega smotra, ki si ga je on predstavljal, pa ni dosegel. Dr. Kraigher imel je še predrznost, da se je prišel k meni poslovit, ko je odhajal iz Svete Trojice na novo mesto v Ljubljano. Obrnil sem mu hrbet in s tem sem mu dal primerno odgovor za to, ker je mene in mojo ženo žalil," je o Kraigherjevem romanu kritično pribeležil lenarški sodnik Ožbolat Ilaunig. Ob tem pa je zanimiv podatek, da je Ilaunig kljub temu jemal v kazensko komisijo mnogo raje zdravnika Alojza Kraigherja iz Svete Trojice kot Nemca Zirngasta iz Lenarta. Danes lahko pritrdimo ocenam, da je eden poglavitnih junakov Kontrolorja Škrobarja brez dvoma notar Stupica, ki je bil piscu zaradi nekaterih narodnostno omahljivih potez očitno dovolj zanimiv, da ga je upodobil v tem romanu.
Pobudnik za ustanovitev Sokola
Ob branju tega literarnega dela pa je dobro poznati nekatera objektivna zgodovinska dejstva, ki postavljajo notarja Frana Štupico ob bok nosilcem naprednih idej in narodnostnega gibanja za slovenstvo v začetku 20. stoletja. Tako je bil prav Štupica med pobudniki za ustanovitev Sokolskega društva Lenart. Pobudo za ustanovitev Sokola je dal Štupica že poleti 1906. leta. Četudi deželno namestništvo tedaj ustanovitve ni prepovedalo, se je ta zavlekla za dobri dve leti, tako da je bil ustanovni občni zbor šele 9. avgusta 1908. Izvoljen je bil upravni odbor s Štupico na čelu. Občnega zbora se je udeležilo 15 ljudi, še isti dan je bila popoldne na dvorišču Štupičeve hiše prva telovadna vaja, ki jo je vodil Ilich. Kmalu po ustanovitvi je Štupica iz društva izstopil in prišlo je do resne krize. Zaradi odsotnosti Štupice so izstopili iz društva skoraj vsi ustanovni člani lenarškega Sokola. Potem je v društvu prevzel pobudo dr. Milan Gorišek, ki je pridobil med uradništvom in svobodnimi poklici novo članstvo in je bil gonilna sila društva vse do začetka druge svetovne vojne aprila 1941. Fran Štupica se po izstopu iz Sokola društveno ni več udejstvoval, po volitvah leta 1911 pa se tudi ni več aktivno ukvarjal s politiko.
Narodnozavedni tržani so mu namreč zamerili, da se je leta 1911 izmuznil volitvam, in sicer tako, da je ob 13. uri, ko bi moral na volišče, "moral na hitro delat oporoko". Ta dogodek podrobneje opisuje tudi Ožbolt Ilaunig in med drugim navaja, da "Vincenc Sarnitz ne bi mogel iti na volišče, pripravljali so že nosilnico, da bi notarja (Štupico) strašili, češ, tako nič ne pomaga, če greš volit, mi pač ponesemo na smrt bolnega na volišče. Bilo je vse napeto, kaj bo naredil notar. In glej, malo pred eno uro pripeljal se je iz Trojice kočijaž Ferija Goloba pred notarjevo hišo, le ta vstopi in se odpelje hitro skozi trg naprej k Sveti Trojici, ker ga zahteva neka stranka, da ji napravi oporoko. Da je bilo vse dogovorjeno, je spoznal vsak in tako je bila usoda Slovencev na volitvah zapečatena."
Kronisti so zabeležili, da je Štupica kot radikalni liberalec ustanovil Glavno hranilnico in posojilnico Slovenskih goric. Ker pa z denarjem ni znal ravnati in mu slovenski denarni zavodi niso zaupali, se je zadolžil pri ptujski nemškutarski Sparkasse in s tem postal narodnopolitično mrtev. Večkrat je posojila dajal brez jamstva, tako da je iz Glavne hranilnice in posojilnice izstopil in se počasi oddaljeval od narodno napredne stranke.
Proč od politike med vinograde v Zavrhu
Ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914 so bili na udaru oblasti narodnozavedni tržani, intelektualci in člani Sokola. Šikaniranju se ni mogel izogniti niti notar Štupica, ki so ga oblasti poznale kot narodnjaka, čeprav se po letu 1911 ni več aktivno vključeval v trško javno in še manj v politično življenje. Uspelo se mu je izogniti aretaciji in dokončno je prenehal s politiko.
Poleg notarskega dela se je z veliko ljubeznijo vse bolj posvečal vinogradom v Zavrhu, kjer je prideloval kakovostno vino. Na Zavrhu je Fran Štupica že leta 1909 kupil starinsko, s slamo krito hišo in tri hektarje vinogradov. Staro hišo je leta 1922 porušil in na njenem mestu postavil razpoznavno vilo, ki je bila poznana kot Štupičeva vila v Zavrhu. To ime se je za skrbno zgrajeno hišo z mogočno kletjo ohranilo vse do danes. Na njegovi kleti v Zavrhu je bil lepo viden napis, ki so ga občudovali mnogi mimoidoči: Kdor si prijatelj, potrkaj, postoj, kupico vina izprazni z menoj.
Vilo je Štupica dokončal leta 1923 in je bila priljubljeno zbirališče Štupičeve družine in mnogih prijateljev. Z veliko ljubeznijo, spoštovanjem in odgovornostjo se je posvečal vinogradništvu in kletarstvu. V vinogradu se je zadrževal cele dneve in zaradi tega pogosto pozabil na obveznosti v notarski pisarni. Zato so nekatere stranke iskale storitve pri drugih uradnikih, največ v odvetniški pisarni dr. Milana Goriška, ki se zaradi tega ni jezil.
Zanimiva osebnost je bila tudi notarjeva soproga Alma, sicer učiteljica z značilnim dolenjskim naglasom, ki je bila zelo uglajena, prijazna in markantna, a žal nekoliko skopuška ženska. Gospa Štupica je znala biti pozorna in je zelo cenila delo.
Narodnozavedno držo je Štupica kljub sorazmerno zgodnjemu odhodu iz politike ohranil. Tržani Lenarta se ga spominjajo s spoštovanjem kot velikega gospoda, ki je cenil sadove narave in bil dobesedno zaljubljen v Zavrh in v tamkajšnje vinograde. V Zavrhu mu ni bilo dolgčas, imel je veliko prijateljev, družil se je z mnogimi ljudmi dobre volje in je užival v prijetnih družbah. Političnih dogodkov se je v celoti izmikal, bil je srednje postave, bolj suh, redko so ga srečevali v Lenartu, še manj v uradih, na sodišču ali v trški občini. V zakonu s soprogo Almo so se mu rodili trije otroci, sin Marjan, odvetnik in pred drugo svetovno vojno tudi lenarški župan, ter hčerki Cvetana in Ružena. Slednja je umrla stara komaj 17 let.
Hčerka Cvetana se je morala poročiti s sinom bogatega trškega Nemca Sarnitza. Poroka je bila v lenarški župnijski cerkvi, mladi Sarnitz je bil lep in postaven moški. Cvetana (običajno so jo klicali Cvetka) je bila delovna ženska, znala je pripraviti odlično smetano in maslo, k njej so hodili delat maslo številni lenarški tržani, tudi družina dr. Milana Goriška. Sin dr. Marjan Štupica je bil resda odvetnik, a je z velikim veseljem opravljal tudi kmečka opravila, prijel je za vsako delo, še posebej rad se je vozil s konjsko vprego. Družina Štupica je bila premožna, notar Fran Štupica je tudi rad posojal denar in zaračunaval obresti.
Gostil je generala Maistra z družino
V Zavrhu je bil gost lenarškega notarja Frana Štupice tudi slovenski general in pesnik Rudolf Maister - Vojanov. Štupica in Maister sta se spoznala na Dunaju, že iz mladih let pa sta se zelo dobro poznali njuni soprogi. Tako se je razvilo globoko in pristno družinsko in osebno prijateljstvo, ki ga potrjujejo tudi nekateri ohranjeni viri in korespondenca med Štupico in Maistrom.
General Rudolf Maister z družino je bil gost Frana Štupice v Zavrhu v letih 1924, 1925 in 1929. V Zavrh si je Maister želel priti še leta 1934, vendar je prej umrl. Ob zadnjem obisku v Zavrhu leta 1929 je general Maister poklonil gostiteljema Almi in Franu Štupici svojo pesniško zbirko Kitica mojih s posvetilom kot zahvalo za trikratno gostoljubnost v njuni vili v Zavrhu. V posvetilu s 5. oktobra 1929 je zapisal: "Prijatelju gospodu notarju Francu Štupici in njegovi dobri gospej za spomin na trikratno bivanje v njunem gostoljubnem domu v solnčnem Zavrhu."
Pri Štupici se je Maister dobro počutil, zelo sproščeno sta prijateljevala in uživala v dobri družbi, ob izbrani hrani in kakovostnem vinu. Da je šlo za resnično globoko in trdno osebno ter družinsko prijateljstvo med Štupico in Maistrom, potrjuje tudi njuna korespondenca. Maister se je na primer Štupici prijazno zahvalil po zadnjem obisku v Zavrhu leta 1929. Na dopisnici z 18. oktobra 1929, ki nosi naslov "Gospod Franc (in ne Fran) Štupica, notar, St. Lenart, Slovenske gorice", je Rudolf Maister med drugim zapisal: "Prav prisrčno se Vama zahvaljujemo za bogato in tako sladko trgatev. Joj, kakšno bo to vino? Prav tople pozdrave oz. poklone od nas vseh. Vdani vama gen. Maister."
{api_embed_photo}655508{/api_embed_photo}
V daljšem pismu s 26. avgusta 1932 notar Štupica piše generalu Maistru: "Dragi prijatelj! Tvoje cenjeno pismo z dne 25. t. m. me je zelo razveselilo, ker vidim iz njega, da Si še pri pravi življenjski moči. Glede vprašanja zaradi jabolčnika bi bilo seveda najbolje, da bi proučil tozadevno knjigo, ki jo je spisal sadjarski nadzornik Martin Humek o pridelovanju sadjevca. To pa je sedaj zaradi kratkega časa nemogoče in zato Ti podajem s tem najvažnejša navodila o tem vprašanju." V nadaljevanju pisma Maistru svetuje, kako se dobi dobra pijača iz sadja in kako pomembna je za dobro pijačo čista posoda. Pismo zaključuje: "Tu pri nas je vse pri starem; dobro, kolikor more v teh razmerah biti. Veselim se, če bom mogel Tebe in Tvoje tekom meseca septembra pozdraviti v Mariboru; takrat pa sprejmi s tem za Se in za Svoje drage najiskrenejše pozdrave od naju obeh. Tvoj! Fran Štupica."
{infobox-quote_full}160578{/infobox-quote_full}
Želenega obiska generala Maistra pri Stupičevih v Zavrhu leta 1934 seveda ni bilo, saj je general umrl. Njegova smrt je pretresla tudi notarja Stupico in njegovo družino, ki je po generalovi smrti ohranile prijateljske stike in odnose z Maistrovimi. Tri leta po Maistrovi smrti je 24. marca 1937 umrl tudi notar Fran Štupica. Pokopali so ga na veliki petek na lenarškem pokopališču. Mariborski Večernik je v daljšem nekrologu izpod peresa dr. M. G. (dr. Milana Goriška) zapisal: "Brez petja, govorov in zvonenja je legel v grob." Slovenski gospodar pa je v krajšem članku v rubriki Osebne vesti zabeležil: "Pri Svetem Lenartu v Slovenskih goricah je umrl 24. marca po težki bolezni v starosti 65 let dosluženi javni notar in oče sedanjega župana dr. M. Stupice, g. Fran Stupica. Pokojnik je najprej služboval kot notar v Tržiču, nato pa dolga leta pri Svetem Lenartu v Slov. gor., kjer je stopil v pokoj. G. Stupica je bil pri Sv. Lenartu ugledna osebnost in se je udejstvoval v naših gospodarskih in samoupravnih ustanovah. Z njegovo smrtjo je odšel eden zaslužnih narodnih delavcev na naši severni meji, za katero je mnogo storil. Pokojniku naj sveti večna luč, sorodnikom, zlasti g. županu dr. Stupici, naše iskreno sožalje!"
Iz teh stavkov veje spoštovanje Stupičevih nekdanjih sodelavcev in političnih somišljenikov, s katerimi se je sicer razšel, do njegovega dela na narodnostnem, kulturnem in društvenem področju. Zlasti ustanovitev Sokola, ki je v lenarškem narodnostnem življenju odigral izjemno pomembno vlogo, je bila pobuda in velika zasluga Frana Štupice. Pa tudi prijateljevanje z Maistrom dokazuje njegovo pokončno držo in značaj odločnega, a vedrega moža.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
