Jože Senekovič, kandidat za najboljšega učitelja: Lahko ima učenec prav, učitelj pa ne

Ob 15. uri, ko sva se z učiteljem Jožetom Senekovičem slišala preko aplikacije Teams, še ni zaključil dela za ta dan. Pol ure prej je končal zadnjo učno uro, a sta ga čakali še dve uri dela s pripravami za naslednji dan. Pravi, da so priprave in načrtovanje ure pri šolanju na daljavo še pomembnejši, saj je treba temeljito premisliti, da ni obveznosti preveč ali premalo. Na Osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru poučuje več kot 20 let.

​Njegovo pedagoško znanje temelji na udejstvovanju na raznih področjih. Tako je urednik spletnih učbenikov za matematiko od šestega do devetega razreda v izdaji Zavoda za šolstvo. Na Fakulteti za naravoslovje in matematiko je habilitiran za področje didaktike, ob tem je s sodelovanjem na konferencah in objavami v strokovni literaturi dosegel več kot 80 vpisov v knjižničnem katalogu. Kar za učitelja v osnovni šoli ni pravilo, prej izjema. "Pri tem pa trdno verjamem, da poučevanja ne naredijo metode, videi, razne oblike pouka, temveč človek - učitelj," je pogovor začel rojen Pesničan.

​Otroci potrebujejo nekoga, da jih sliši

Jože Senekovič je učitelj, ki je tudi ob šolanju na daljavo vsak dan v razredu in poučuje v živo, a pri tem zelo pogreša osebni pogovor z učenci, o katerih pravi, da so iz dneva v dan bolj apatični. Otroci in starši ga opisujejo kot zelo doslednega, zabavnega, zanimivega, predvsem pa vsi vedo, da se pri njegovih urah ne žveči žvečilni gumi. Je strog, a blizu učencem, ker jim prisluhne in se z njimi pogovarja.

"Naši otroci potrebujejo nekoga, ki jih sliši. Ne samo nekoga, da jih posluša, ampak da jih res sliši. Zelo radi se pogovarjajo, zelo radi tudi slišijo kakšno mnenje in ga prav tako povedo. In če si učitelj za to ne vzame časa, ga drugače razumejo ali sprejemajo, kot če si za pogovor vzame čas," razmišlja. Učencem je blizu, a ne, ker bi se z njimi enačil, temveč jih jemlje za enakovredne partnerje.

"Lahko ima prav učenec, jaz učitelj pa ne. Enako lahko otrok naredi napako in lahko jo naredim jaz. Tu mislim nestrokovno napako, recimo napako v odnosu, ko koga nevede s kakšno opazko užališ ali podaš neupravičeno mnenje. Če jo naredim jaz in jo tudi priznam, potem učenci začutijo, da so lahko tudi oni takšni, učenci z napakami, da jim ni treba biti absolutno vedno dobri in superiorni, ker to ne morejo biti. In tudi učitelji ne. Tu je moč učitelja, da kot človek reagira. Vseeno, kaj uči," pojasni svoj pristop.

​Rad je učitelj matematike, a še raje razrednik

"Kot učitelj skušam učencem posredovati znanje matematike, a večji izziv so otroci in starši ter odnosi. Kot razrednik lahko v štirih letih zelo učinkovito vplivam tako na otroke kot na njihove starše, oni pa name. Z leti sem bogatejši za te izkušnje in rešitve, ki jih lahko v kriznih situacijah uporabim," pripoveduje.

Pri poučevanju matematike se trudi, da ne podaja snovi suhoparno, temveč skozi raziskovalni pristop. Mnogo let je že mentor na področju raziskovalnih nalog. Na šoli vodi tudi izbirni predmet matematična delavnica in ta je izjemno dobro obiskan. Vsako leto napolni eno do dve skupini, kar je za matematiko, ki ni najbolj priljubljen predmet, velik uspeh. "Otroci so radovedni in vedoželjni, seveda ne vsi, ampak če jim poskušaš znanje posredovati z vprašanji in izzivi, ki so jim blizu, potem jih to pritegne," razloži.

​Tudi "plonkanje" je veščina

Med poukom na daljavo ne zahteva, da bi imeli učence vklopljene kamere, pravi, da s tem posega v njihov intimni prostor, še manj pa, da bi pred preverjanjem zahteval, naj mu pokažejo, ali se kdo skriva v omarah ali pod mizo. Ob teh navedbah se celo iskreno nasmeji.

"Graditi moramo na zaupanju, ker če ni zaupanja, ni ničesar. Konec koncev je tudi plonkanje veščina, za kar moraš imeti pogum. Med preverjanjem je bistveno, da učenca vidim, da nima suflerja, če pa pogleda v zvezek, če zna poiskati in najti snov, ki smo se jo učili, in mu to pomaga pri odgovarjanju, ja, hvala bogu. Potem sem veliko dosegel," je prepričan Senekovič.