(MB-TEDEN) Univerzitetna volilna farsa

Če smo na volitvah vajeni izbirati med manj slabo in slabo izbiro ali pa voliti proti nekomu, so letošnje rektorske volitve na Univerzi v Mariboru volilne upravičence osvobodile vsaj tega (oprostite cinizmu). Na volilnih glasovnicah je namreč sameval aktualni rektor Zdravko Kačič. Volitev se je udeležilo osem odstotkov vseh volilnih upravičencev; med zaposlenimi je bila udeležba več kot 50-odstotna, študentov je glasovalo le pičla dva odstotka. Kačič je bil zadovoljen z volilno udeležbo zaposlenih, dojema jo kot podporo dobremu delu, medtem ko nizko udeležbo študentov argumentira s tem, da niso čutili potrebe, saj so vedeli, da bo izvoljen. Zanika obtožbe, da naj bi na univerzi vladala splošna apatija. Zraven projektov, ki jih je izvedel in jih bo nadaljeval v prihodnjem mandatu, je ponosen še na kulturo dialoga, prepričan je tudi, da na univerzi v prvem mandatu ni bilo afer.

A skrivanje za vljudnim tonom očitno zgolj preusmerja pozornost od dejanj. Spomnimo na primer fakultete za logistiko, ko so študentom po krivdi fakultete izplačali previsok znesek, ti so ga pa nato morali vrniti. Študentje so dobili le opravičilo in zahtevek, da razliko vrnejo. Pa odmevni primer filozofske fakultete in pritiski na sindikalista, pri čemer se je rektor sicer z lepimi besedami postavil na stran dekana Friša z obrazložitvijo, da je preveril dejstva. Pri tem je še večkrat poudaril, da so študentje še posebno ogrožena skupina, ki jo je nujno treba zaščititi. A ob tem ne moremo mimo vprašanja, katere študente bi rektor rad zaščitil. Te v vodstvenih funkcijah, ki delujejo v prid vodstvu, ali tiste kritične, ki so se po objavi prispevkov množično obračali na naše uredništvo in so zaradi strahu pred posledicami raje ostali anonimni?

V njegovem mandatu je univerza uvedla plačljivo zviševanje ocen in ga, ko so se študentje pritožili in zadevo posredovali medijem, preklicala, rektor pa je v času razreševanja dekane pozval, naj do razrešitve vprašanja študente oprostijo plačila. Ne moremo se znebiti občutka, da je do tega prišlo zaradi jasnega nezadovoljstva javnosti in bližine rektorskih volitev.

Krivde, da se je prijavil le en kandidat, ne moremo zvaliti na kandidata. Bi pa človek od resne akademske institucije, v kateri naj bi sedeli misleci sodobne družbe, pričakoval vsaj več poguma za izražanje različnih mnenj in stališč na senatih in sejah. Monologi vodstva in briganje zase s strani akademske javnosti zavoljo ljubega miru so skrajno skrb vzbujajoči, jemljejo pa tudi moč tistim posameznikom, ki si kritiko vendarle upajo izraziti.

Težko krivimo študente, da niso vsaj z neveljavnimi glasovnicami pokazali svojega mnenja, saj bi lahko tudi abstiniranje razumeli kot glas proti. Glas proti ali pa dokaz vsesplošne apatije, ki je posledica več dejavnikov - mišljenja, da njihov glas ničesar ne spreminja, da jih univerzitetna politika ne zanima in da je kapitalu uspelo to, za kar si prizadeva - vztrajno vzgajanje v duhu individualizma, kjer vsak skrbi le zase. Morda bodo za kritično misel iz študentskih krogov lepši časi čez nekaj let, ko bodo na fakultete prišli bolj aktivni dijaki. A tudi teh je omejeno število. Čas je, da se univerzitetna javnost prebudi.