Odzval sem se prijaznemu vabilu Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, ki je s svečano akademijo proslavila svojo 15-letnico. Že ob prihodu si mi je pogled ustavil pri plapolajočem elektronskem pastirskem ognju, ki je izražal toplino vsem, tudi mimoidočim, ki so se radovedno ustavljali. Prav ob takem prvem prijetnem vtisu sem se ponovno zazrl na že večkrat viden znani latinski rek, zapisan nad vhodom "Quod serimus, metimus, quod damus, accipimus" ali slovensko Kar sejemo, to žanjemo, kar dajemo, to prejemamo. Zelo vljuden in prijazen pozdrav in usmeritev ob vhodu sta me takoj navdala s posebno pozornostjo, saj tako prijetnega sprejema že dolgo nisem bil deležen. Prav zaradi tega sem bil še bolj pozoren do vsebine svečanosti ter načina predstavitev govornikov in celotnega programa svečane akademije. Vem, da ima Medicinska fakulteta tudi uradno v svojih aktih zapisano svoje temeljno poslanstvo, temeljne vrednote in naloge ter svojo vizijo. Vendar to ima zapisano veliko javnih zavodov, dejansko pa se mnogo tega odvija v poponoma drugačnem smislu in z drugačnimi vrednotami. Zapisano temeljno poslanstvo je v svojem bistvu zelo usklajeno z magno charto evropskih univerz, ki smo jo rektorji podpisali ob slovesnosti ob 900-letnici najstarejše univerze v Bologni, davnega leta 1988, torej pred 32 leti. Te magne charte evropskih univerz ne smemo istovetiti s sprejetim konceptom bolonjskih študijskih programov, kar marsikdo na univerzah danes počne in je temeljna napaka razumevanja univerze. V vednost širši javnosti bom ponovno zapisal osnovna sprejeta načela, ki smo jih s podpisom magne charte sprejeli:
1. Univerza je, v osrčju geografsko in zgodovinsko sicer različnih družb, avtonomna institucija, ki na kritičen način, s pomočjo raziskovanja in poučevanja ustvarja in prenaša kulturo. Da bi se lahko odprla potrebam sodobnega sveta, mora biti v svoji raziskovalni in poučevalni dejavnosti moralno in znanstveno samostojna v odnosu do vsakršne politične in ekonomske oblasti.
2. Na univerzah mora biti didaktična dejavnost neločljiva od raziskovalne dejavnosti, če želimo, da bo študij sledil razvoju potreb skladno z zahtevami družbe kot tudi znanstvenim dogajanjem v najširšem smislu.
3. Svoboda raziskovanja, poučevanja in vzgoje je osnovno načelo v življenju univerz; javna oblast in univerza, vsaka v okviru svojih pristojnosti, pa morata zagotoviti spoštovanje do te osnovne zahteve. Ob zavračanju netolerance in v stalnem dialogu je univerza privilegirano mesto, kjer se srečajo profesorji, ki so sposobni prenašati znanje in ga s pomočjo raziskovanja in inovacij razvijati, ter študenti, ki imajo pravico, voljo in sposobnost, da se ob tem znanju obogatijo.
4. Zato, da bi univerza, ki varuje tradicijo evropskega humanizma, obenem pa neprestano teži k univerzalnemu znanju, lahko izpolnila svoje poslanstvo, ne priznava nikakršnih geografskih ali političnih meja, temveč jasno izraža absolutno potrebo po recipročnem znanju in povezovanju kultur.
Sam vem le to, da univerza potrebuje svojo lastno kulturno fizionomijo
