Zmago Gomzi
Kakšnih 80 nekdanjih nogometašev treh mariborskih klubov, Branika, Železničarja in Kovinarja, ki so orali ledino nogometa v štajerski prestolnici, so se minuli konec tedna zbrali na srečanju na Teznem. Predsednik organizacijskega odbora srečanja Marjan Makari je bil z udeležbo zadovoljen. Makari, v mladih letih nogometaš Branika, pozneje in še zdaj dejaven v organih NZ Slovenije, dve leti pa je bil tudi direktor NK Maribor, je pozdravil goste, med njimi podpredsednika Nogometne zveze Slovenije in predsednika MNZ Maribor Dejana Germiča, dolgoletnega predsednika Zveze nogometnih trenerjev Slovenije Rudija Bračiča in legendarnega trenerja vijoličastih in drugi klubov Vojislava Simeunovića. Da bi bilo srečanje še bolj zanimivo, sta o spominih spregovorila še dolgoletna nogometaša NK Maribor, v časih tako imenovane prve zlate generacije slovenskega nogometa, ki je leta 2000 igrala na evropskem in leta 2002 na svetovnem prvenstvu - Amirja Karića in Marinka Galića.
To je bilo jubilejno, že 20. srečanje nogometašev, ki so pred 50 in več leti nosili črno-belo majico Branika, modro-belo Železničarja ali rdeče-belo Kovinarja, nekateri so v različnih obdobjih igrali v dveh ali celo vseh treh omenjenih klubih. Na tekmah so bili srditi tekmeci, zunaj igrišča pa prijatelji, kar so še zdaj. Anton Kopše, ki je bil s 87 leti najstarejši udeleženec, je presenečen, da se je znašel na seznamu povabljencev, ker ne živi v Mariboru: "Na srečanje sem bil prvič povabljen lani, a sem zbolel, zato sem toliko bolj zadovoljen, da sem tokrat zraven." Nekdanji nogometaš Železničarja je tudi po tolikih letih hitro spoznal nekaj starejših soigralcev: "Spomini so hitro privreli na dan. Mi smo trenirali po dvakrat na teden, bili smo popolni amaterji, kruh smo si služili z delom, zdaj nogometaši trenirajo po dvakrat na dan in se preživljajo zgolj z nogometom."
Mariborčan Zlatko Klampfer je bil obetavni igralec v obrambni vrsti, igral je za Železničar, nato za Maribor, nakar ga je zvabila ljubljanska Olimpija, za katero je v prvi jugoslovanski zvezni ligi odigral več kot 300 tekem, v sezoni 1970/1971 je kot posojen spet nosil vijoličasto majico. "Po tej sezoni sem se vrnil v Olimpijo in Maribor je izpadel iz prve jugoslovanske zvezne lige," je dejal Klampfer, ki živi v Ljubljani, "v Maribor, kjer imam veliko prijateljev, se rad vračam. Taka srečanja mi pomenijo zelo veliko. Ne navijam za noben klub, navijam za dober nogomet, danes je preveč šablonski. Ne razumem, zakaj 15 let stari igralci odhajajo v tujino, saj jih večina tam ne dosanja svojih sanj."
Ko mu omeniš, da je bil najboljši nogometaš med gledališčniki in najboljši gledališčnik med nogometaši, se Rado Pavalec le nasmehne. Let, ko je nosil majico Kovinarja, se dobro spominja: "Ti spomini so prijetni in vesel sem, da jih lahko obujam in delim. Ko sem bil nogometaš, sem bil prepričan, da je to najtežje, kar počnem v življenju, ko pa sem zaigral v gledališču, sem spoznal, da je še težje biti gledališčnik." Pavalec se kot najbolj svetlega trenutka spomni uvrstitve Kovinarja v prvo slovensko ligo. Sedaj spremlja predvsem igre Maribora: "Včasih z veseljem, včasih s trpljenjem, upam, da bo slednjih vedno manj, da bodo vijoličasti pod vodstvom Anteja Šimundže hitro splavali iz krize."
