Z možem Slavkom, hčerjo in sinom so živeli v Mariboru, pred približno štiridesetimi leti pa sta se zakonca preselila v hiško v naselju Metava, kjer gospa Fini, kot jo kličejo domači, odkar je leta 1996 ovdovela, skrbi zase in za svoje gospodinjstvo.
Osnovno šolo je obiskovala v Slivnici, nato se je v Mariboru izobraževala za poklic šivilje. Spominja se, da so imeli pouk dopoldne in popoldne, vmes so hodili domov na kosilo. Po opravljenem mojstrskem izpitu je štiri leta imela lastno obrt, nato je po poroki leta 1952 ostala doma in skrbela za družino. Mož Slavko je bil profesor in ravnatelj v takratnem Elektrogospodarskem šolskem centru v Mariboru. Leta 1953 sta dobila hčerko Cirilo, leto kasneje se je družina povečala še za sina Vida.
Še vedno si vsak dan skuha kosilo, ob pomoči Stanka in Ivice Ciglarič ter hčerke in sina ureja vrt, skrbi za sadno drevje in brajde ter okolico hiške, kjer cveti veliko rož in diši rožmarin. Vsak dan se zjutraj in zvečer z otrokoma pogovarja po telefonu. Hčerka Cirila živi v Novem mestu, a vsak mesec preživi nekaj dni z mamo.
Tudi gospe Fini je koronavirus spremenil življenje. Pogreša vsakomesečni obisk knjižnice, kjer si je vselej izbrala pet knjig v slovenščini in eno ali dve v nemščini. Prav tako zelo pogreša obiske Univerze za tretje življenjsko obdobje v Mariboru, kjer je članica krožka Potujemo po Sloveniji. Enkrat mesečno so organizirali izlete, sicer pa so se družili in pogovarjali o krajih, ki bi jih želeli obiskati.
Ob visokem jubileju je slavljenka prejela veliko čestitk in z mnogimi ljudmi bi rada praznovala, a je to preprečila korona. Iz Društva upokojencev Malečnik jo redno obiskuje Manca Klobasa. Ob jubileju so Habjaničevi voščili tudi mariborski župan Saša Arsenovič pa Ernest Šilec, predsednik KORK Malečnik, tudi duhovnik Sebastijan Valentan, župnijski upravitelj pri Sv. Petru v Malečniku in številni drugi ter ji zaželeli še veliko lepih let.
