Branka Bezjak
Brez mostov ne le, da ne bi mogli prečkati reke, ampak tudi marsičesa narediti, tako v preteklosti kakor danes, izpostavlja turistična vodnica Jasmina Možič: "Ko se ozreš v preteklost mesta, spoznaš, kako zelo zanimivo zgodovino so nam dali. Več kot 700 let je bil v mestu samo en most, katerega ostanki so še vidni in zdaj tudi obnovljeni. Ta naš rdeči most, ki mu rečemo stari, je bil v času odprtja najlepši most v Habsburški monarhiji. Brez železniškega mostu, na primer, ne bi bilo gospodarskega razvoja. Zato si mostovi zaslužijo, da se o njih govori."
Mariborčanka pravi, da tudi obiskovalce, ki jih popelje po mostovih, preseneti njihova preteklost, in število, da jih imamo zdaj s Splavarsko brvjo skupno že deset: "Ne glede na pomisleke in kritike sama ugotavljam, da je tudi ta brv dobrodošla, daje pozitivno plat. Prinesla je nov pogled na stari del mesta, prav tako se čudovito vidi cel Lent." Vsak vodnik je sicer zgodba zase, ima svoje teme, ki so mu bližje. "Če nekaj razlagaš s posebnim žarom, potem tudi goste lažje prepričaš." Opravlja tudi klasična vodenja po mestu ter še po Čebelji poti, kar je prav tako njena zgodba, ponudba. Maribor je bil drugo mesto, kjer so ta vodenja. "Začelo se je v Ljubljani, kjer sem opravila tečaj pri Klubu profesionalnih turističnih vodnikov v sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije in občino Ljubljana. Med epidemijo smo razmišljali, da bi lahko imeli pot, ki med drugim ozavešča o pomembnosti čebel v mestnem jedru, tudi tukaj. Zdaj je takšnih poti v Sloveniji že šest." In kje, kako poteka pot? "Povezujem tiste, ki so kakorkoli povezani s čebelami. Začenši z Zavodom Razvoj, ki ima na terasi stavbe na Glavnem trgu urbane panje, med sprehodom po mestu je vključen še obisk Slomškovega trga in stolpa stolnice, kjer dobimo občutek čebeljega leta nad strehami starega Maribora, nakar se zaključi s pokušino v medičarni Bena Kolariča. S seboj imam tudi svojo maskoto čebelo Špelo." Zmeraj goste pelje tudi k Stari trti. "Ne glede na to, katero vodenje imam, rečem, če si bil tukaj, pa nisi videl Stare trte, nisi bil v Mariboru."
Iz želje po povezovanju ter tem, da Jasmino Možič resnično zanima ogromno stvari, je prišlo tudi do sodelovanja z Lončarskim centrom Maribor na Lentu. "Poleti se je začela uresničevati zamisel lastnice Suzane Rajh, da bi naredili rokodelski center - in tako se nas je povezalo nekaj rokodelk, ki ponujamo raznolike delavnice." Jasmina izdeluje nakit z dravskimi kamni, za verižico, zapestnico in uhane ima tudi certifikat Naše najboljše. "Precej ljubezni do ročnih del sem prevzela od mame, ki plete, šiva, dela s perlicami. Sama pa sem potem v pogovoru z etnologom Janezom Bogatajem in Tanjo Štuhec Lešnik prišla do ideje, da bi delala nakit iz materiala, ki je od tukaj, glede na to, da živim v Limbušu, torej med reko in obronki Pohorja, in ne iz perlic, ki niso iz Slovenije."
Po mestu gre zelo rada tudi z drugimi vodniki. Pravi, da se od vsakega česa novega nauči, izve. "Odličen je denimo Festival sprehodov, tako lahko vsak od nas samo nadgradi, širi svoja znanja." Kaj pa umetna inteligenca v turizmu, kar je bila tudi posebna tema letošnjih Dnevov slovenskega turizma v Novi gorici. "Zmeraj bolj štejejo doživetja - in tega umetna inteligenca tega ne more nadomestiti. Ko sem na primer letos skupino iz Avstrije najprej peljala po mostovih, potem pa v Lončarski center, kjer so si sami naredili podstavke za kozarce z odtisom Stare trte, so z velikim žarom izdelovali, uživali. Kasneje smo izdelke še žgali ter jim jih poslali po pošti. Tega ne moreš z umetno inteligenco. Morda se lahko umesti v določene segmente, ampak pravi turizem se dela iz oči v oči."
Letos je tudi precej časa preživela z mariborskimi flosarji iz Turističnega društva Maribor. "Neverjetno, kako se ti na splavu, na Dravi, odpre povsem nov pogled na mesto. In v tej ekipi se tudi počutim kot doma, delamo skupaj z istimi cilji, za prepoznavnost, za dobro mesta. 4900 ljudi so letos prepeljali, a na sploh je reka premalo izkoriščena, preveč smo prebivalci odtujeni od nje," dodaja.
Življenje ji je pred časom zelo na glavo postavila bolezen. "Ko pride bolezen, se počutiš nemočnega, padeš v črno luknjo. In potem imaš samo dve poti - ali se pobereš ali pa ostaneš pri svojih črnih mislih. Meni je bolezen, kolikor mi je odnesla, prinesla tudi veliko novega. Če začnem pri svojih kodrih. Pošalim se, da mi je kemija vzela moje lase, a mi jih je narava vrnila v novi obliki. Preko bolezni sem spoznala tudi, koliko imaš energije. Seveda pridejo trenutki, ko ni lahko, ampak pridejo pa iz tega tudi nova poznanstva in prepričanje, da lahko delaš stvari, ki te veselijo v življenju."
Še zmeraj je aktivna tudi v mariborski skupini pri Društvu onkoloških bolnikov. "Po prvi kontroli lahko rečem, da je bolezen za mano, a se še zmeraj dobivamo s puncami iz društva vsako tretjo sredo v mesecu ob 17. uri v veliki predavalnici v Vošnjakovi ulici. Uro, uro in pol preživiš v družbi nekoga, ki ga lahko vprašaš, poslušaš, poveš - in ta te bo razumel. Vsak pa ima svojo zgodbo, izkušnjo, kako se bo s tem soočal. Eno pa velja -brez podpore bližnjih ne gre. Večkrat sem na kemoterapijah razmišljala, kako neizmerno sem hvaležna za svoja otroka, za moža, starše," še pravi o svojih izkušnjah.
Svojim bližnjim, družini, otrokom tudi rada prenaša znanje o Mariboru. "Saj gremo naokoli, seveda. Ampak v prvi vrsti moramo poznati svoje mesto. Ker si Maribor to zasluži," še dodaja pozitivno nastrojena Jasmina Možič. Za vse, ki bi imel kakšno željo spoznati njena vodenja ali rokodelske delavnice, pa pravi, da pišejo na e-mail info@dravskimost.si.
