Nikoli ni pravi čas za te odhode in slovesa. A hkrati nas prav smrt, če jo že moramo imenovati, na dramatičen način spomni na življenje.
Ko smo izvedeli, da je odšla Olga, naša nekdanja sodelavka, prijateljica, kolegica, vodja, so po šoli završali pogovori, spomini, obujali smo toliko lepega v povezavi z našo drago Olgo, da smo dobili občutek, da je še vedno tukaj.
Olga Rojs ni samo vzgojila veliko kitaristov, njeno ime lahko poistovetimo z razvojem oddelka za kitaro oziroma z umestitvijo kitare v sistem glasbenega izobraževanja pri nas po vsej vertikali. S svojo neumorno trmo, prepričanjem, da dela prav, in z nekaj somišljeniki ter podporniki, kljub hudemu nasprotovanju – bodimo odkriti – tako v kolektivu kot tudi zunaj njega, ni odnehala. Tako je danes kitara, ta čudoviti instrument, enakovredna vsem drugim klasičnim instrumentom v vzgojno- izobraževalnem procesu na Slovenskem. Pa ne samo to, prvi študent kitare na Akademiji za glasbo v Ljubljani je bil prav njen učenec Sašo Lamut, ki je tudi igral na pogrebu.
Praktično ni glasbene šole, ne samo v našem ožjem okolju, tudi širše, na Koroškem, Celjskem, v Prekmurju, kjer ne bi delovali njeni nekdanji učenci. Tudi v sedanji generaciji na današnjem konservatoriju deluje kar šest njenih varovancev. Ti vedo povedati, da je bila za njih veliko več kot učiteljica. Bila je podpornica, svetovalka, mnogim je pomagala tudi, ko so končali šolanje, spremljala jih je, pravzaprav dokler ji je to zdravje dopuščalo.
Mirno lahko rečemo, in to ni pretiravanje, da je bila za marsikaterega od svojih dijakov najpomembnejša oseba v času odraščanja.
Za svoje pionirsko delo in izjemne dosežke je bila leta 2003 nagrajena z najvišjim priznanjem Konservatorija za glasbo in balet Maribor, z nagrado dr. Romana Klasinca za življenjsko delo.
Olga Rojs je bila posebna gospa. Izjemna, dama v najžlahtnejšem pomenu te besede. Krasili so jo močan značaj in hkrati milina, trdni življenjski nazori ter moralna načela. Zato slovo nikakor ni konec naših srečanj, spoštovana Olga, samo v spomin se spreminjajo, v neko drugo dimenzijo.
Tudi s tem zapisom želim izraziti izjemno spoštovanje njenemu delu, vsem njenim sopotnikom, učencem in dijakom na njeni šoli. Lahko rečemo njeni, kajti družina in šola sta bili njeni največji ljubezni in življenjsko poslanstvo.
Zato, draga Olga, hvala in velik poklon.
Helena Meško, Konservatorij za glasbo in balet Maribor
