Konec maja 2021: častitljiva 45. obletnica odprtja mariborskega letališča. In odhod Tomislava Špeharja.
Tom je zapustil letališko stezo življenja in odšel tja gor, kjer je nebo in so letala, v prostor, ki ga je izbral in za katerega je živel.
Rodil se je leta 1948 v Zagrebu. V Maribor se je preselil leta 1976, na Aerodromu Maribor pa se je dva meseca pred uradno otvoritvijo zaposlil kot izkušen vodja letališke operative. Poročen je bil s stevardeso Marijo, s katero imata dva sinova, Borisa in Maria. Boris, mladi pilot, kopija očeta, nadaljuje njegovo delo na letališču in nadgrajuje dediščino letališkega znanja in modrosti še za naslednje generacije.
Mariborčan iz Zagreba. Duša Aerodroma Maribor. Mojster obvladovanja letaliških veščin.
Guru predanosti poklicu. Brez titul, botrov. A obdarjen in talentiran voditelj. Spoštovan in cenjen sodelavec, prijatelj.
Aviacija je bila njegova strast. Koliko letal je sprejel in odpravil s steze letališča Edvarda Rusjana po vsem svetu, verjetno ni štel. Se pa je zavedal, da njegov poklic in predanost letalstvu zahtevata veliko odgovornost do varnosti v potniškem in tovornem prometu.
In to je njegov ogromen prispevek Mariboru. V času velikega lokalnega in mednarodnega prometa, v času številnih alternacij za druga letališča, šolanja tujih pilotov, prevozov posebnega in nevarnega tovora, napak ni bilo. Mednarodni letalski miting leta 2003 je bil presežek v brezhibni organizaciji in vodenju. In po odzivu pomemben prispevek za turistično promocijo Maribora v Evropi.
Ni bil pilot, ampak je nas zaposlene vedno varno popeljal v višine v času vseh političnih in gospodarskih kriz. Nasmejal nas je, ko smo bili prisilno prizemljeni - na tleh.
Zamenjali so se številni lastniki letališča, upravljavci in direktorji. Vsi z idejami o pomembnosti letališča Maribor. Prelomnica pa je bila vsekakor osamosvojitev Slovenije, kjer je letališče imelo ključno infrastrukturno vlogo. Tom je še pred razglasitvijo samostojnosti Slovenije z ekipo varoval letališko stezo pred morebitnim zavzetjem agresorja. Tako je pridobil status vojnega veterana.
Razvpita orožarska afera, zasliševanja in priprtje mu niso vzeli poguma, resnicoljubnost mu ni vzela osebne integritete. Še bolj zavzeto je prispeval k pomembnosti, ugledu in prepoznavnosti letališča v mednarodnem merilu.
Letališče Edvarda Rusjana že predolgo sameva, prazno, brez rednih letalskih in čarterskih povezav.
Prazen pa ni prostor spominov na letališče, v katerih ima Tom zavidljivo in neprecenljivo mesto.
Zaradi skromnosti se ni zavedal svoje veličine. Ko pa sta pogrebno slovo preleteli dve letali in se poklonili našemu Tomu, smo presenečeni, s ponosom in bolečino zrli v nebo in se zavedali: takšna čast pripada velikim.
Svojo poslovno kariero je pred upokojitvijo zaključil v Združenih narodih (United Nation) v misiji DR Konga na letališču v Kinšasi.
Hvala, Tom, v imenu vseh letaliških delavcev.
