"Glej, kako je to šlampasto narejeno! Če nisem pozorna in 'padem' tu notri, mi lahko utrga kolo," pravi Štefka Vegan, Mariborčanka, ki se na invalidskem vozičku redno udeležuje tekov, na začetku našega kratkega obhoda, na katerega nas je povabila, da bi nam pokazala, kako (ne)dostopen je Maribor. Njene pripomba je veljala rdečim kockam, ki na Titovem mostu označujejo kolesarsko stezo. "Kar odpadajo!" Drži - vsake toliko katera manjka. Pomislim, da tega doslej, ko sem čez most pešačila, nisem zaznala. Kot tudi ne lukenj in vdolbin v asfaltu, na katere opozarja mimogrede. Vsemu se Štefka spretno izogne, nato pa se ustavi pred klančino na koncu mostu.
"Dol pridem, gor ne morem"
V smeri proti Europarku jo prevozi, v nasprotni smeri, torej proti centru mesta, ima težave. "Dol pridem, gor ne morem. Prestrma je - če mi 'zahakla' kolo, padem nazaj," pravi.
In nam pokaže. Vzame zalet, in če bi ne imela zadaj na vozičku dveh kratkih kolesc, ki sta jo zadržali, bi je ne zvozila. A teh kolesc nimajo vsi. "Invalid mora tukaj prositi za pomoč. A najbrž tako ne gre. Invalidi, ki imajo avto, se raje vozijo: srečujem jih v trgovini, v mestu skoraj ne. Ker je treba poznati vse ovire, klančine, da sploh kam prideš. Jaz poznam cel Maribor, pa še ne morem povsod. Na primer 'pri Žoharju' se peljem po cesti, ker nimam druge možnosti - in čeprav morajo avtomobili čakati. Se jim opravičim, a ne gre drugače. Na Cesto proletarskih brigad sploh ne grem, je prenevarno - tam imajo klančine previsok rob. Pa tam pri Radiu City na poti do stadiona (na križišču Strossmayerjeve in Slovenske ulice, op. p.) kljub klančinam niti ne pomislim, da bi šla sama čez cesto," opisuje.
Zaradi previsoke klančine je obstala v križišču
"Enkrat sem obstala na cesti v velikem križišču pri Dechatlonu: zaradi previsoke klančine nisem mogla na pločnik. Slučajno sta se mimo pripeljala dva policista, ustavila in mi pomagala gor, pa tudi napisala zapisnik in ga poslala na občino. Že čez nekaj dni je bila klančina popravljena," pravi Štefka Vegan in doda, da je klančin, ki so narejene slabo, veliko. "Tudi na novih cestah. Na primer pri bolnici: tam s pločnika na cesto pridem, s ceste na pločnik pa ne morem."
Kakšna bi bila rešitev? "Sleherno klančino, ki se naredi, bi moral, preden dobi zeleno luč za uporabo, v praksi preizkusiti invalid na vozičku, in to tisti, ki jo najtežje premaga. Ker na primer nekateri, ki imajo električni voziček, zmorejo marsikatero, ki je jaz ne. A vsi ne moremo imeti električnega vozička - jaz ga na primer z rokami ne morem upravljati, ker nimam senzorike. In to bi moralo biti zapisano v vseh pogodbah, če že ne v zakonu!" pravi Veganova.
Klančino bi moral, preden dobi zeleno luč za uporabo, preizkusiti invalid na vozičku, in to tisti, ki jo najtežje premaga
Podobne pobude je sicer slišati vsako leto na sprehodu z invalidi, a nekako ne padejo na plodna tla. Četudi dobro narejena klančina ne stane niti centa manj ali več od slabo narejene. In če se klančine že delajo, naj bodo v korist vsem, ne samo nekaterim, kajne?
Hroma zaradi ugriza klopa
Štefki Vegan se je zaradi ugriza klopa pred 14 leti življenje povsem spremenilo. Bila je bakterijska okužba, njena diagnoza je polinevropatija tetrapareza. "Sprva sem bila povsem hroma od vratu navzdol, prste na rokah sem imela čisto zvite." Pet let je preživela v postelji, a se ni predala. "Imela sem neverjetno močno željo, da z rokami začnem migati, da bi si lahko dala vsaj košček kruha sama v usta. Zelo sem napredovala, res sem bila vztrajna," pripoveduje.
Pred petimi leti se je začela z vozičkom udeleževati tekaških preizkušenj. "To zelo pomaga mojim rokam," meni. Z vozičkom je na poti vsak dan. Zdaj ima za cilj, da bo 365 dni vsak dan prevozila najmanj deset kilometrov. "Tako treniram," pravi. Po premoru zaradi covida so se nedavno teki spet začeli. "Na prvem se nas je zbralo 500. Kakšno veselje je bilo to, ko smo se spet videli!" pove.
Gremo na Planico!
Tako smo ob klepetu prispeli do nove klančine proti nadvozu nad Titovo cesto, ki po brežini vodi do Lidlove trgovine v bližini Europarka. "Ne morem gor brez pomoči, ker je prestrmo. Na drugi strani proti Lidlu pa se dol sploh ne upam spustiti sama ... Zakaj so sploh delali klančino, lahko bi naredili dostop do Lidla neposredno s Titove ceste," se čudi.
Pa poskusimo še v praksi. "Gremo na Planico," zakliče Štefka in se zažene. Sprva ji dobro gre, na tri četrt poti ne zmore več in do vrha zmoreva s skupnimi močmi - sploh ni bilo lahko. "Ne, tu ni mogoče priti gor brez pomoči. In če jaz ne pridem ..." ponovi na vrhu klančine. Ko si nato ogledujemo klančino, ki vodi navzdol do Lidla, spet pravi: "Tu dol pa brez pomoči sploh ne upam." Pomagam - nekako do sredine klančine je treba zelo močno držati oziroma zavirati. Ko sva spodaj, Štefka pokaže svoje roke, rdeče od stiskanja oziroma drgnjenja. "To roke kar 'žere'," pripomni.
Na poti do Europarka spet pridemo do klančine: ena je gladka, pravilno narejena, taka, kot mora biti, drugo spet s težavo premaga. Pa sta bili zagotovo obe narejeni hkrati.
In smo spet na začetku pogovora. "Maribor je kljub klančinam za invalida na vozičku slabo dostopen. In za povrh še vedno povsod dajejo kocke - ne vem, zakaj jih imajo tako radi -, ki so za nas nevarne. Naj si odgovorni pogledajo, kako je urejena Ljubljana: cel center je raven, brez kock, klančin, robov, nobenih ovir nikjer. Pesmica!"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
