Pariška olimpijada je končana. Ne moremo reči, da so se igre vrnile domov, a ne gre spregledati velike francoske vloge pri reinkarnaciji izvirne olimpijske ideje. Francoski plemič Pierre de Coubertin je velik del svojega življenja posvetil obuditvi antičnih športnih ritualov. V Parizu so potekale olimpijske igre (OI) v svoji drugi moderni izdaji, leta 1900. Četudi je baron Coubertin, drugi predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja, zagovarjal šport kot nekaj častnega in čistega, netriumfalističnega, kot prepletanje zmogljivosti telesa in duha, kot moment sodelovanja in miru, ni bilo mogoče že tedaj povsem prezreti političnega konteksta. Namreč Francija si je tudi preko olimpizma tedaj rehabilitirala mednarodni ugled po porazu v francosko-pruski vojni. Politični elementi so (p)ostali del modernih olimpijskih iger, tako kažejo številni primeri iz zgodovine. OI so postajale in postale politični akt, kanal sporočanja, performans, nenazadnje poligon za zlorabe. Da v osnovi slavijo šport, je kdaj celofan, skozi katerega se vidi marsikaj.
Šport in vse njegove družbenopolitične razsežnosti
Po vojnah so bile nekatere države poraženke suspendirane z iger. Berlinske so 1936. naznanile uničujoč, totalni spopad, na njih so že donele rasistične parole. V hladnovojnem obdobju smo videli več bojkotov OI kot posledico geopolitičnih konfliktov, najbolj prezentno in obsežno v Moskvi 1980 in Los Angelesu 1984. Že leta 1956 v Melbournu ni bilo nekaterih držav, ki se niso strinjale z zadušitvijo madžarske vstaje. V Münchnu 1972 in v Atlanti 1996 so udarili teroristi. Igre so nemalokrat služile kot propagando orodje, mehka noč v mednarodnih odnosih, kot takšne "slovijo" denimo dvojne v Pekingu, zimske in poletne, ki so potrdile nepovratni vzpon Kitajske, ali pa v ruskem Sočiju. (Pol)avtoritarni sistemi so z njimi na eni strani mehčali politični model, na drugi pa so jim služile kot Potemkinova kulisa za kršitve človekovih pravic in svoboščin. Šport že dolgo ni več čist ideologije in drugih vplivov, a ne gre le za politiko. Korporacijska logika kapitala je že davno dobila vodilno vlogo tudi pod olimpijskimi krogi. Propadel je tudi mit militaristične nevtralnosti, prekinitve sovražnosti, ognja med igrami. Dve veliki vojni sta ta hip v neposredni bližini, v Ukrajini in Gazi, zrcalita se tudi skozi pariška tekmovanja. Ruski in beloruski športniki, katerih suspenz se je sicer začel že z veliko dopinško afero leta 2016, razen izjem v Parizu ne sodelujejo. Z Izraelom in domnevnim genocidom v Gazi vrh MOK očitno ni imel težav. Ob močni obsodbi ruske agresije, ki v Večeru v uredniških stališčih ni bila nikoli vprašljiva ali relativizirana, ne gre spregledati dvojnih standardov.
Ampak kaj se ob vsem tem čudimo? Olimpijske igre so s svojimi (re)preznetacijami in pojavnostmi le zrcalo časa, odsev družbe, svet v malem z vsemi sociološkimi, kulturološkimi in političnimi implikacijami, škandali, aferami, dvoličnostmi ... Žolčne polemike ob odprtju pariških iger ali o spolnih identitetah povzemajo duh časa in njegove kontroverze, prelomnice. Šport družbene napetosti blaži, a obenem tudi reproducira, kot že desetletja denimo nacionalizem, ki se vedno znova zateče tudi v dvorane in na stadione. OI so tudi za Francijo le predah od siceršnje politične krize, tik pred igrami se je zdelo, da bo nacionalistična, populistična desnica pod Marine Le Pen lahko začela oblastni marš nad pridobitve razsvetljenstva. Naša zmaga je le prestavljena, je rekla po porazu. Ja, tekma, v kateri svet drsi v preteklost, ni končana.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
