(KOMENTAR) Zastonj kosila ni

Že nakupujete kot milijarderji? No, milijarderjem, si predstavljam, ni treba ponujati 90- in večodstotnih popustov za že tako poceni in dosegljive izdelke, a spletni trgovski velikan ponuja prav to. Da njihovih oglasov ne bi zasledili, se zdi nemogoče. V njih skuša (pre)številne uporabnike po vsem svetu prepričati, da lahko prav preko njihove aplikacije kupujejo kot tisti, ki jim končni zneski na računih nakupov prav res ne predstavljajo nobenih skrbi.

Temu je globoko zarezal v potrošniški vsakdan slehernika po domala vsem svetu, a najbolj dovzetni za "neponovljivo" mamljive ponudbe so gotovo potrošniki v Ameriki in Evropi, kjer ob nakupih - tudi zaradi izkušnje, v katero so snovalci platforme spretno vključili elemente igrifikacije - dobijo prej občutek, da prihranijo, ne pa da trošijo. Kaj ob tem v resnici potrebujejo, je ob ponudbi, ki sega vse od oblačil do tehnike, vsak dodan predmet v košarici pa ustvarja vtis še večjega prihranka, pravzaprav postranskega pomena. Res je, da Temu oziroma trgovci na tej izjemno priljubljeni platformi - aplikacija je namreč največkrat prenesena aplikacija za spletne nakupe - ponujajo domala vsak izdelek, ki si ga kot potrošnik lahko zamislimo. In zmorejo ob tem mojstrsko ustvariti vtis, da ga tudi potrebujemo. Ali ga res, je v sodobnem potrošništvu, ki ga krojijo predvsem platforme, pa naj bodo te za prehranjevanje, dostavo, prenočevanje, prevoze ali nakupe, za uporabnike prav tako odvečno vprašanje kot tisto, kaj neki se dogaja z njihovimi podatki. Pa bi to moralo biti verjetno eno ključnih vprašanj.

A tudi organizatorji Super Bowla se letos, ko je Temu dominiral v oglasnem prostoru tega najbolj gledanega televizijskega dogodka v ZDA, niso spraševali o poreklu denarja za oglaševanje, kot ta ne zanima predvsem ameriških podjetij, lastnikov družbenih omrežij, pri katerih Temu zakupuje glavnino oglasnega prostora. Pa čeprav iz poročila preiskave ameriškega kongresa izhaja, da obstaja veliko tveganje za to, da Temu v svojih dobavnih verigah izkorišča delovno silo. Da morajo (ameriški) potrošniki vedeti za to tveganje, sporočajo odločevalci domala v isti sapi, ko istemu podjetju široko odprtih malh odpirajo oglaševalski prostor z dostopom do vseh potencialnih uporabnikov.

Opozorila o skrb vzbujajočih politiki zasebnosti in kibernetske varnosti te zahodnjaške podružnice sicer največjega kitajskega spletnega trgovca Pinduoduo v evforiji nakupovanja, predvsem pri potrošnikih, naletijo na gluha ušesa. Kot tista, kaj neki se bo zgodilo, če bodo - ali pa morda že so? - množice podatkov, ki jih zbirajo o uporabnikih, "padle v roke avtoritarne vlade, katere interesi nacionalne varnosti in gospodarstva so pogosto v nasprotuje z interesi Zahoda", kar se med drugim sprašuje Lindsay Gorman, vodja ekipe za tehnologijo in geopolitiko pri nemškem raziskovalnem centru Marshall Fund (GMF). Da bi vse delovalo še bolj legitimno, so Kitajci pisarno za mednarodne posle lani iz Šanghaja preselili v Dublin. Ob tem pa profilirali še zaradi nižjih obdavčitev.

A zastonj kosila ni, tega se moramo nujno zavedati uporabniki/potrošniki, in če nekaj deluje "zastonj", potem je največja verjetnost, da smo produkt, s katerim tržijo, mi sami.