Stabilokracija

Beograjski kolega me je v zvezi z antivučićevskimi protesti, ki so ta konec tedna kljub praznikom in vse ostrejši zimi potekali v mesecu dni že petič, opozoril na paradoks. Vučić je bil pred dobrima dvema letoma izvoljen na podlagi nekakšnega trumpovskega predvolilnega modela. Namreč da bo glas tihe, prezrte večine, ki trpi pod korupcijo in siceršnjimi ekscesi prejšnjih oblastnikov. Toda ko je Vučić postal predsednik, je njegova politika začela izgledati kot proclintonovska, oziroma če se ozremo po Evropi, promacronovska. Ljudje, ki danes protestirajo proti Vučiću, pa so v največji meri predstavniki srednjega in srednjega višjega sloja, torej taki, ki bi jim takšna politika vsaj po teoriji morala biti všeč. Pa jim ni. Zato tudi nekateri nosijo rumene jopiče.
Kajti bivši Miloševićev minister za informiranje in srbski premier od leta 2014 do 2017 je svojemu vladanju podredil skoraj vse medije, od boja zoper korupcijo ni bilo veliko haska, gospodarska rast in modernizacija Srbije, tudi to sta njegovi predvolilni obljubi, pa potekata po polževo. Kar mu je uspelo, je bilo očrniti opozicijo do te mere, da v njej ljudstvu praktično ni mogoče najti zaupanja vrednega politika.